Piše: Andrej Žitnik (Nova24TV)
Tanja Fajon ni ravno znana po svojih konsistentnosti. Na začetku vojne v Ukrajini je delala retorične salte, da ne bi obsodila Rusije, obtoževala je predsednika vlade Janeza Janšo, ki je obiskal Kijev, leto kasneje, je šla tudi sama v Kijev, pred zahodnimi zavezniki pa se zelo neprepričljivo pretvarja, da obsoja Rusijo in je na strani Ukrajine. Podobno politiko vodi tudi na drugih področjih. Tudi pri tem, kako govori o tujih politikih.
Giorgia Meloni je v zadnjih nekaj mesecih postala nova zvezda evropske politike – ne le desne sredine, videti je, da je ena redkih desnih politikov, ki je osvojila srca tako levičarjev kot sredine, pri tem pa jo imajo radi tudi evropski odločevalci. Podpira evropske integracije, a hkrati vanje vnaša ščepec zdrave kmečke pameti.
Podpira evropsko trdno inkorporacijo EU v evroatlantska zavezništva, kot je NATO, in se s tem razlikuje od nekaterih evropskih desnih politikov, ki so skeptični tako do EU kot do ZDA. Prav tako pa je odločno in brezkompromisno na strani Ukrajine in proti agresorski Rusiji, pri tem pa je porušila demagogijo slovenskih družbeno-političnih delavcev, ki so risali izmišljene daljice: “Janša je prijatelj od Melonijeve, Melonijeva je v koaliciji z Berlusconijem, Berlusconi je prijatelj od Putina, ergo, Janša je rusofil”. Pravzaprav je s svojo odločno držo v pomoč Ukrajini presenetila marsikaterega analitika v Sloveniji.
Naši mediji in levi politiko so jo dolgo želeli obravnavati podobno, kot že obravnavajo Madžarsko in Poljsko. Se pravi v črnobeli podobni sovražnikov naše civilizacije z ikonografijo druge svetovne vojne podtikanj o fašizmu.
Slovenska levica je Melonijevo kolektivno označevala za postfašistko
Spomnimo, ugledni novinar RTV Slovenija Igor E. Bergant jo je na Odmevih pred vesoljno Slovenijo oznanil – takrat še kandidatko za premierko – kot postfašistko. “Kaj, če sploh, lahko še prepreči zmago postfašistične voditeljice Giorgie Meloni,” se je takrat spraševal Bergant z zaskrbljenim pogledom.
Da gre za plodno podlago za zunanjepolitični konflikt ali vsaj napete odnose z zahodno sosedo, je takrat ugotovil tudi politični analitik Edvard Kadič: “Draga Vlada Republike Slovenije in Tanja Fajon, želim vam veliko uspeha pri pogovorih z bodočo italijansko premierko Giorgio Meloni, ki jo je novinar RTV Slovenija ravnokar označil za postfašistično voditeljico.”
A slovenski novinarji so se takrat povsem strinjali z Bergantom, saj je šlo za ustaljen način razmišljanja znotraj leve elite. Tanja Fajon in Robert Golob sta pred italijanskimi volitvami izrazila zaskrbljenost ob možnosti, da v sosednji državi pride na oblast naslednica fašizma. Kadič je imel še kako prav, da je takšna enotna sovražna fronta slovenske levice pred tujim politikom škodljiva, a brez skrbi – slovenski levičarji so pravi politični kameleoni, pri katerih dnevnopolitične izjave pomenijo nekoliko toliko kot tista obljuba o 30 dneh do specialista.
Takoj po volitvah je Golob Melonijevi čestital, navrgel par floskul prijateljskima narodoma, ki so mu jih napisali PR-ovci, in se že veselil sodelovanja z bodočo premierko. Pa tudi Fajonova ni več tako “antifašistično” razpoložena kot pred italijanskimi volitvami.
Obisk italijanskega zunanjega ministra razkril hinavščino
Slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon je namreč včeraj gostila italijanskega zunanjega ministra Antonija Tajanija. Šlo je za prvo srečanje na meddržavni ravni, odkar je prisegla italijanska vlada, ki pa jo zdaj slovenski mediji že imenujejo za “desnosredinsko” ne pa naslednico fašizma. V pogovoru, ki je tekel predvsem o nezakonitih migracijah, je ministrstvo za zunanje zadeve objavilo citat Fajonove, ki je povedala:
“Veseli me, da je današnji obisk potekal v tako prijateljskem duhu,” je rekla Fajonova. “Z ministrom sva se zavezala k res dobremu sodelovanju, h krepitvi prijateljskih odnosov med državama. Poznava se dolgo in oba sva po duši Evropejca. Zavezala sva se k temu, da obe najini državi sodelujeta v duhu ne samo dobrih sosedskih odnosov, ampak tudi znotraj Evropske unije.”
Tako hitro lahko ploščo obrnejo naši levičarji. V skladu s tem, kar zahodne države od njih pač pričakujejo – zahod ima Melonijevo pač rad. Če bi se do nje obnašali kot do Madžarske ali Poljske, bi bilo drugače in bi tudi oni skupaj z EU zavijali v luno z istimi zvoki. Melonijeva bo za našo levico prijateljska tako dolgo, kot bo do Melonijeve simpatije gojil zahod. Enako velja za podporo Ukrajini.
