Piše: Dr. Metod Berlec
Legendarni nemški sociolog Max Weber (1864–1920) je (politično) moč opredelil kot možnost, da človek ali skupina ljudi uresniči svojo voljo v skupnem delovanju, tudi če temu nasprotujejo drugi, ki v tem delovanju sodelujejo. Se pravi, da moč pomeni možnost, da se zgodi po tvoje, tudi če drugi nasprotujejo tvojim željam.
Na podlagi tega se je Weber posvetil razlikovanju različnih tipov oblasti: karizmatična oblast, tradicionalna oblast in racionalno-legalna oblast. Prva oblast po njegovem izhaja iz predanosti, ki jo čutijo podrejeni do voditelja, za katerega verjamejo, da ima izjemne lastnosti. Drugi tip oblasti sloni na prepričanju o »pravilnosti« vzpostavljenih običajev in tradicij. V tretjem primeru pa legitimnost in nadzor v nasprotju s karizmatično in tradicionalno oblastjo ne izvira iz dojemanja osebnih lastnosti voditelja in predanosti, ki jo vzbujajo, niti iz zavezanosti tradicionalni modrosti. Racionalno-legalna oblast temelji na sprejemanju niza neosebnih pravil. Poenostavljeno rečeno, tisti, ki imajo oblast, so zmožni izdajati ukaze, ki jih ljudje ubogajo, ker sprejemajo pravne okvire, ki podpirajo oblast. No, pri tem pa je Weber poudarjal, da se oblast v resnici nikoli popolnoma ne prilega kateremu od njegovih treh »idealnih« tipov, ampak da obstajajo tudi vmesne variante in da lahko oblast izvira iz dveh ali več virov. Če to prenesemo na sodobno politično dogajanje, oblast temelji v prvi vrsti na zmagi, pridobljeni na volitvah, izvolitvi in potrditvi v državnem zboru ter upoštevanju ustave in zakonov pri vladanju. Hkrati tudi omrežij in lobijev ter t. i. civilne družbe, ki jo bolj ali manj javno podpirajo iz ozadja ali ospredja.
Sedanjo Golobovo vlado bi težko imeli za katerega od Webrovih tipov oblasti. Če je Golob pred volitvami za določen del volilnega telesa s pomočjo dominantnih medijev imel karizmo uspešnega menedžerja in jo tudi unovčil na volitvah, jo je po dobrem letu dni vladanja v veliki meri izgubil. Politično delovanje in vladanje mu ne gre niti približno od rok. Praktično iz meseca v mesec, iz tedna v teden je njegova karizma, njegova verodostojnost bolj omajana. Vse bolj se kaže, da je povsem neprimeren za funkcijo predsednika vlade. Fiasko, ki ga je doživel s tem, ko je bil prisiljen odsloviti ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana (podpredsednika GS), ki ga je še pred meseci javno na veliko hvalil, je zanj velik poraz, saj ga je predstavljal kot nekakšnega »paradnega konja«, za nosilca vladne zdravstvene reforme. Sedaj je povsem jasno, da je Bešič Loredan skupaj s Golobom, ki je v zadnjem času vajeti zdravstva vse bolj prevzemal v svoje roke, razmere v zdravstvu samo še poslabšal, da o tem, da so se čakalne dobe v zdravstvu še podaljšale, sploh ne govorimo. Golobova vlada nima nikakršne povezave s tradicionalno oblastjo. Kvečjemu z utopičnim socializmom, ki nas vodi v smer venezuelske revščine. Na to opozarjamo v nosilnem članku tokratne revije. Golobovo Gibanje Svoboda nima nikakršne tradicije, niti resnega političnega programa. Zmagalo je s pomočjo rezorike »antijanša« in praznih obljub o »svobodi« ter s sloganom »bomo plesali«. Sam Golob zavestno ali tudi ne deluje povsem netradicionalno. Čeprav naj bi bil uradno še vedno poročen (?), se v javnosti kaže s partnerko, z ljubico, s Tino Gaber. Slednjo smo v preteklosti na fotografijah videli v družbi različnih partnerjev. A danes ji izraz »spremljevalka« ni všeč, zato grozi medijem, tudi našemu, z odškodninsko tožbo. Z veseljem se bomo soočili z njo in njenimi odvetniki na sodišču, če bo treba. In to kljub temu, da smo skeptični do slovenskega sodstva. Golobova vlada vse premalo pozornosti posveča tradicionalnim družinam, ki so hrbtenica vsake normalne zdrave družbe. Duša naroda. S svojim levičarstvom podpira izrojeno ideologijo LGBT. In kot tretje, iz meseca v mesec, iz tedna v teden, iz dneva v dan je vse bolj jasno, da Golobova neo-socialistična vlada ne deluje racionalno, še manj legalno, saj izničuje temelje, na katerih je nastala slovenska država.
Skratka, po dobrem letu vladanja je jasno, da je Golobova vlada neuspešna. Da je zmožna edino kadrovskih čistk in nastavljanja svojih (nesposobnih) kadrov. Nedvomno je škodljiva za slovenski narod, slovenske državljane in Republiko Slovenijo. Našo državo vodi povsem v napačno smer, jo finančno ogroža, saj nebrzdano povečuje proračunsko luknjo. Svojo nesposobnost prikriva z obujanjem ideološkega in kulturnega boja. A kljub izraziti večini v državnem zboru njena politična moč peša. Na obroke. Izgublja namreč kredibilnost …
