Piše: Keith Miles
Padec komunizma v Evropi je privedel do vnovične presoje svetovnih trgovinskih odnosov, čeprav se je komunizem, vsaj v svojem nemarksističnem gospodarskem smislu, nadaljeval na Kitajskem, v Vietnamu in na Kubi. Druge države so poskušale slediti trdi socialistični gospodarski politiki, vendar jim to ni uspelo.
Vemo, zakaj je komunizem v Evropi propadel, in sicer zaradi nelogične in neučinkovite gospodarske politike v povezavi s pomanjkanjem demokracije. Na Kitajskem in v Vietnamu so z zahodnimi (tudi japonskimi) naložbami spodbujali razvoj kapitalističnega gospodarstva s konkurenčnimi podjetji, z delniškim lastništvom, z obsežno zasebno lastnino in s svobodo gibanja. Upanje je bilo, da bo vključitev v svetovno gospodarstvo z globalizacijo trgovine pomenila, da bo Kitajska dosegla večjo notranjo demokracijo in spoštovanje človekovih pravic. Upanje je bilo, da bo Kitajska sčasoma postala podobna Hongkongu, in tako se je zdelo nekaj let. Vendar pa se je s prihodom Xi Jinpinga na oblast pojavil nasprotni trend, ki se je oddaljil od ideje »dva sistema – ena država«, ter pritisk, da Hongkong postane podoben celinski Kitajski. Posledične demonstracije prebivalcev Hongkonga in zatiranje Ujgurov na zahodu Kitajske so uničile vsako idejo, da bi se Tajvan sčasoma združil s Kitajsko v okviru »treh sistemov in ene države«.
Medtem je Kitajska tako prevladala v proizvodnji in mednarodni trgovini, da se je vrnila k politiki prevlade v državah v razvoju in izkoriščanja svoje naraščajoče vojaške moči. Hkrati so razvite države postale odvisne od poceni kitajskega uvoza. Tako zelo, da so številne države pozabile na osnovno poslovno pravilo, da je treba imeti, kolikor je le mogoče, vedno alternativne vire oskrbe in se ne smemo preveč zanašati samo na enega od njih. Na tem mestu je treba opozoriti, da obstaja tudi podoben primer glede preskrbe z energijo, ko je Evropa postala preveč odvisna od ruske energije. Velja tudi obratno, da se nobeno podjetje ne sme preveč zanašati na eno prodajno destinacijo.
Obstajajo številna velika podjetja, ki bi bila v hudih težavah, če bi izgubila kitajski trg za svoje blago, zato smo pri nedavnem obisku predsednika Macrona s francoskimi gospodarstveniki na Kitajskem opazili manj kot ustrezno podporo demokratičnemu Tajvanu.
Kot smo videli v primeru ruske energetske krize, je prehod na bolj uravnoteženo politiko boleč proces. Ko je predsednik George Bush spodbujal odpiranje trgovine s Kitajsko, si je prizadeval tudi za večjo energetsko samozadostnost ZDA s pomočjo frackinga in velikodušnejših dovoljenj za vrtanje nafte in plina. Ta del njegove politične agende se je v nasprotju s politikami EU izkazal za pametnega. V tem kontekstu je mogoče ugotoviti, da je vrnitev Rusije in Ukrajine k učinkovitemu zasebnemu kmetovanju pomenila tudi dobrodošlo vrnitev k izvozu pšenice, ki je bil običajen v času carjev. Morda je imel poceni uvoz pšenice iz Rusije in Ukrajine tudi negativen učinek, saj je upočasnil razvoj modernizacije kmetijstva v državah tretjega sveta. Tudi te države potrebujejo bolj uravnotežen pristop in ne pretirane predanosti teoretičnim koristim globalizacije.
Razvite države so bile deležne rasti standardov zaradi cenejšega uvoza in zmanjšanja izdatkov za obrambo, tako imenovane mirovne dividende po letu 1991. Zdaj vedo, da morajo sprejeti boleče odločitve, da bi se odvrnile od lahkih ugodnosti globalizacije brez omejitev. Tudi Zahod se zaveda, da je prešel od strogega nadzora nad prenosom tehnologije v obdobju hladne vojne pred letom 1991 k temu, da so nekdanje komunistične države zlahka pridobile napredne zahodne raziskave.
Sedaj lahko vidimo, da smo namesto globalizacije dejansko dobili »kitajizacijo« svetovnega gospodarstva, ne da bi Kitajska naredila želene korake k večji demokraciji.
Ne smemo pozabiti, naj bi bil Lenin dejal: »Kapitalisti nam bodo prodali vrv, s katero jih bomo obesili.«
