Pogovarjali smo se s Francem Turšičem, ki je med drugo svetovno vojno in v letih po njej na lastni koži doživel vso zločinskost komunistične revolucije na Slovenskem. Gospod Turšič že desetletja živi v Franciji, v Parizu, z njim pa smo se pogovarjali na Bledu, kjer pogosto prebiva, ko se občasno vrača v rodno Slovenijo.
Gospod Turšič, rodili ste se leta 1937 v Ljubljani. Prva leta svojega življenja ste preživeli v Begunjah pri Cerknici oziroma Begunjah pri Rakeku. Kako se spominjate prvih let svojega življenja?
Spomnim se, ko sem bil bolan in me je mama peljala v bolnišnico v Ljubljano. Tam so bile same bele posteljice za otroke. Bolniška sestra me je dala mami v naročje in mi obesila verižico okoli vratu s podobo Matere božje in še eno sveto podobico. Rojen sem bil v luštni družini. Starši so me imeli radi, bili so zelo složni, ampak se je že čutilo, da so to predvojna leta. Stanovali smo pri stari mami Tomažičevi. Mama in stara mama se nista razumeli in je dala stara mama en kos zemlje, da so si starši lahko postavili hišo. Mislim, da je bila vseljiva leta 1943, čeprav še ni bila dokončana. Spominjam se kopanja temeljev in kleti v živo skalo.
Kmetija vašega očeta oziroma, po domače Tomažičeva kmetija, je sodila med najboljše in največje kmetije na Menišiji. To je bila vaša domača pokrajina. Jo lahko na kratko opišete, kako ste jo doživljali?
Ja, moja domača pokrajina je bila Menišija, dom pa v župniji in včasih samostojni občini Begunje na Notranjskem. Na starih razglednicah piše Begunje pri Cerknici ali Begunje pri Rakeku. Naša vas je bila tipična slovenska obcestna vas z lepo urejenimi hišami, velikimi gospodarskimi stavbami in s prijaznimi ljudmi. Pokrajina je bila skrbno negovana z značilno obdelanimi njivami, pokošenimi travniki in senožetmi. Ime Menišija so ji dali menihi iz samostana Bistra pri Borovnici in je bila skupna oznaka za pokrajino manjših vasi in zaselkov severovzhodno od Cerknice oziroma Cerkniškega jezera. Na žalost so grozodejstva vojnih in povojnih let Menišijo zaznamovala s strahotnim uničenjem.
Svojo izredno tragično, a tudi zanimivo in razburljivo življenjsko zgodbo ste popisali v knjigi Tomažičou Francel z Bajgn oziroma v dopolnjeni knjigi z naslovom Med norci, zločinci in ljudožerci, ki ste jo izdali leta 2017. Kako je vaša družina doživela napad na Jugoslavijo leta 1941 in okupacijo?
Ata so mobilizirali kot rezervista v redno jugoslovansko vojsko. Služil je v kraljevi gardi. Odpor proti Nemcem ni trajal dolgo. Za veliko noč 1941 so jih že razpustili in poslali domov. Pri Zidanem Mostu so večino jugoslovanskih vojakov zajeli Nemci, tudi mojega očeta. Poslali so jih v različna delovna taborišča. Mojega očeta so poslali v severno Nemčijo na neko kmetijo. Ko se je vrnil konec januarja 1942 domov, so ga nasilno mobilizirali v partizane. Imel sem solzne oči, ko sem to videl, tudi moj oče je imel solzne oči. Ko je to videl partizanski oficir, mislim, da je bil Sernelov Slavc, je preklel tako mene kot ata. Potem so morali na Kožljek, kjer pa so jih Italijani kmalu razhajkali.
Kdaj pa ste spoznali, da se za t. i. Osvobodilno fronto skriva krvava komunistična revolucija? Vi ste bili, če se ne motim, že kot petletnik priča vojnim grozotam …
Spominjam se, da je bila na začetku vojne večina prebivalstva v našem koncu za Osvobodilno fronto in partizane. Tudi naš župnik Viktor Turk je na prižnici prosil in ljudi prepričeval, naj jim pomagamo. Ljudje niso marali Italijanov in so bili zagreti za upor, a obrnilo se je drugače. Že jeseni oziroma pozimi 1941 in 1942 so partizani komunisti pokazali svoj pravi obraz. Začeli so krasti po hišah in nasilno uveljavljati svoje ideje. Postali so organizirana in izurjena krvoločna tolpa. Kamor so prišli, so sejali strah in grozo ter zločinsko obračunavali z domačini, ki niso bili oboroženi.
Se pravi, da ste od blizu videli vso zločinskost in barbarsko pokvarjenost komunističnih partizanov.
Ja. Veliko stvari sem tudi slišal. Moj stric Pepe je sodeloval s partizani. Enkrat so prinesli neko ukradeno usnje v njegovo hišo v Topolu. Tovariši so si ga hoteli med seboj razdeliti, a je Pepe ugovarjal, da ta plen ne more biti osebna last nekaj tovarišev, ampak skupna last. Sernelov Slavc se je zaradi tega tako razjezil, da je vzel v roke pištolo, da bi ga ustrelil. Hvala bogu je nekdo iz tolpe z udarcem po njegovi roki preprečil, da bi ga ustrelil, tako da je krogla zadela strop. Stric je videl, v kakšni družbi se je znašel, odšel je do Matičiča v Begunje in skupaj z drugimi organiziral vaško stražo. Vanjo so vstopili kmečki fantje in možje, vsi tisti, ki so se bali za svoje najbližje. Vsi tisti, ki niso hoteli več nemočno gledati partizanskega razbojništva …
Že prej pa je prišlo do prvih ubojev, ki so jih zagrešili partizani.
Ja, res je. Kriminalci z rdečo zvezdo na čelu so prvi umor na našem območju izvedli 23. novembra 1941. Nameravali so ubiti Meden (Jankotovega) Ladota v prvem nadstropju domače hiše. V tistem trenutku je bil pri njem njegov prijatelj Pregelc Marijan. Ker sta Lado in Marijan držala vrata, da niso mogli vstopiti, so streljali v vrata in pri tem ubili Marijana. Ladotu je uspelo zbežati …
Partizani so izvedli tudi masaker nad ubogimi nedolžnimi ženskami, ki so živele v nezavarovanih hišah ob gozdu. Dve sta bili Lukovi, dve Podlipkini, ena Štalarjeva. Pozneje smo slišali, kaj vse so te uboge ženske pretrpele pred smrtjo. Vse so posilili. Lukovi so celo izrezali otroka iz trebuha …
Na lastne oči sem videl razmesarjeno truplo Hiti (Kovačevega) Janeza. Zaklali so ga na Čopčem dvorišču. Ujeli so tudi Hitijevega Franceta, ga več dni mučili v gozdu in nazadnje odvrgli v Mihcovo brezno. Leta 1943 so poleg mnogih drugih ubili tudi pošteno in verno učiteljico Anico Drobnič. In še bi lahko našteval …
Tudi župnik Viktor Turk je spremenil mnenje o partizanstvu. Propaganda krajevnega odbora OF mu je podtikala lažne izdaje občanov okupatorju. Sklenili so, da ga likvidirajo, kar so tudi storili.
Ali ste videli tudi kaj italijanskega nasilja?
Videl sem, kako so Italijani zažgali Tratnarjevo hišo. Bila je lična stara hiša s hlevom. Živino so izgnali na prosto, prižgali metlo, da je zagorela kot bakla in z njo na več koncih zanetili slamnato streho. Požar se je z veliko hitrostjo razširil na celotno poslopje. Ubogi ljudje so se mi močno zasmilili. Mislim, da je bil lastnik hiše Andrejc Urh, po domače Tratnarjev. No, ko so bile ustanovljene vaške straže, kasneje pa domobranstvo, je bilo malo bolje, imeli smo malo več zaščite, predvsem pred komunističnimi tolovaji, a žal je bilo že mnogo ljudi pomorjenih.
Kot pišete v knjigi, so neke noči, ko ste spali pri stari mami, k vam prišli partizani.
Drži. Obkolili so hišo in začeli ropotati po vratih. Zagrozili so, da bodo streljali, če ne bomo odprli. Prišli so v hišo, oblečeni v civilne obleke, z zvezdami na klobukih, eden je nosil baretko. Iskali so našo staro mamo. Stari oče Janez je pobegnil čez dvorišče k Debevčim, da bi se tam skril. Eden od tolovajev je to opazil in šli so za njim. Stari oče se je usedel na kišto za drva pri šporgetu, ves zmeden in prestrašen. Mama jim je z nama sledila k Debevčim. Poveljujoči je ukazal enemu od svojih, naj čuva starega očeta, oni pa so odšli še k nekomu drugemu. Ko se je mama pogovarjala s stražarjem, je ugotovila, da ima opravka s prisilno mobiliziranim članom partizanske tolpe. Ko jo je prosil za cigareto, mu je rekla, naj gre z njo do doma, če hoče cigarete. Ko sta vstala, mi je mama namignila, naj starega očeta pošljem skozi okno. Odprl sem okno in starega očeta sunil v trebuh, da se je zdrznil in pobegnil. Nato sem hitro zaprl okno in sedel na pručko. Ko se je stražar z mamo vrnil, je začel kričati, kje je stari. Bal se je maščevanja drugih tolovajev, saj je imel pet otrok.
Ko so partizani prišli enkrat drugič k vam, pa je bilo še bolj vroče!?
Res je. Bili smo v novi hiši. To je bilo že leta 1944. K nam so prišli štirje mokri in sestradani partizani. Videti so bili pošteni. Mamo so spraševali, kje je njen mož, povedala je da pri domobrancih, a nihče je ni zaradi tega ustrahoval. Najedli so se in posušili, se zahvalili in bili pripravljeni za odhod. Tedaj pa so našo hišo obkolili domobranci, ki so verjetno prihod partizanov opazili s cerkvenega zvonika, in vanjo začeli streljati. Jaz sem sedel na pručki in pisal domačo nalogo na kišti za drva pri šprogetu. Ena krogla bi me skoraj zadela. Mama pa je na metlo pogumno obesila belo brisačo. Partizanom je svetovala, naj se skrijejo v klet. Ko je šla mama ven, so domobranci nehali streljati. Med premirjem so jo partizani ucvrli ven. Dvema je uspelo ubežati, tretjega so domobranci ranili, četrtega pa pri Klemenovi njivi žal ubili. Vsi smo bili žalostni, tudi sami domobranci. Mama je pokleknila k ustreljenemu partizanu, jokala in kričala, kaj je bilo tega treba.
Zelo pa ste si tudi zapomnili dogodek, ko so pozimi leta 1944 partizani prišli aretirat vašo mamo.
To so storili brez vzroka. Ni bila vohunka, ravno tako ni bila vključena v protikomunistično dejavnost. Ni gojila nobenega sovraštva od nikogar. Bila je celo osebna prijateljica znane terenke Kranjc Mihevčkova Zefa. Enkrat je celo nasitila partizanskega komandanta Staneta Semiča – Dakija. »Po svobodi« jo je v Šentvidu, ko je bila zaprta, celo ogovoril in pozdravil. Ko so jo komunistični tolovaji takrat aretirali, je sestro in mene nesla v naročju do Topola. Bilo je veliko snega. Šli smo po stezi čez Ribjek in prispeli do Markovih v Topolu. Kar nenadoma so naju nasilno iztrgali iz njenih rok. Občutil sem grozo, ki je v tem trenutku prevzela mojo mamo. Dobila je več udarcev, tako da ji je kri teka iz nosa. Groza je prevzela še naju s sestro. Mama naju je pred odhodom še vroče poljubila in rekla: »Otročička moja zlata, morda vaju zadnjič vidim. Pridna bodita, molita zame in ne pozabita me.« Mamo sem v joku in obupu zgrabil za krilo, partizan pa me je grobo brcnil, da sem odletel v sneg, dober meter proč. Mamo so potem odpeljali naprej, jo pretepali in pljuvali. Grozno je bilo … Naju s sestro je potem k stari mami Tomažičevi v Begunje prinesla Mima, ki je služila pri Jagrovih.
No, vaša mama je tisto kalvarijo preživela …
Moj ata je po mamini aretaciji skoraj ponorel. Po vasi je na glas grozil, da bo ustrelil obe terenki, Zefo in Karolino, ki sta bili glavni v odboru OF v begunjski občini. Moja stara mama po očetovi strani, ki je z eno nogo hodila po beli, z drugo pa po rdeči stezi, je še istega večera Tončkovemu Tonetu povedala za očetovo grožnjo in tako so mamo čez tri dni izpustili.
Junija julija 1945 so vam komunisti ubili očeta, strica, babico, mater pa obsodili na smrt. Čeprav vem, da vam je težko, vas prosim, da nam na kratko opišete, kako se je to zgodilo. Se je vaš oče skupaj z drugimi domobranci umaknil na Koroško?
Svojega ata sem zadnjič videl, ko sem bil star osem let, ko so se domobranci spomladi 1945 prebijali proti Rakitni. Za kratek čas se je ustavil doma. Preden je odšel, je sestro in mene še enkrat vzel v naročje. Odprl je vežna vrata in zapel verz iz prve svetovne vojne: »Mati, tvoja roka skrbi za otroka, ker me več nazaj ne bo, ker me več nazaj ne bo …« Zaprl je vrata in odšel za vedno. Z drugimi domobranci se je umaknil na Koroško. Angleži so jih prevarali in izročili krvi željnim morilcem z rdečo zvezo. Jih vrnili v Jugoslavijo v smrt. Kasneje sem izvedel, da je bil med vrnjenimi domobranci v teharskem taborišču in da bil ubit v enem od tamkajšnjih morišč. Seveda sem desetletja dolgo iskal informacije, kako in kdaj se je to zgodilo. Sedaj vem, da so se tri grozne stvari zgodile isti dan. Po pričevanju Lojzeta Opeke, očeta Pedra Opeke, je bil moj oče umorjen 7. junija 1945, mama je bila aretirana 7. junija 1945 in stara mama je bila aretirana po izdajstvu pijanca Franceta (Kržičevega) Medena prav tako 7. junija 1945. To ni moglo biti naključje, da so se vseh iz moje družine lotili istega dne.
Kdaj pa so vašo staro mamo umorili?
Potem ko so jo prvič aretirali in odpeljali v Cerknico ter jo zaprli pri Šerkotu, je od tam ušla. Skrivala se je najprej v Dobcu, potem na Podgornikovem kozolcu. Križčeva Mima je to videla in ji nosila hrano. Njen brat, Križčev Franc, pa jo je izdal in 9. julija 1945 sta jo prišla aretirat dva oznovca. Vrgla sta jo s kozolca in jo vlekla na Cencovo igrišče, kjer sem se sam igral s Križčevim Ludvikom. Popoldne so na dvorišče partizani pripeljali vprego s konji. Na vozu z malo sena je ležal mrtev domobranec, drugi je bil ranjen, gor sta bila pa zvezana še Koščakov Ivan in Šviglov Ivan. Bili so pretepeni in opljuvani. Hrenova mama je z debelim kamnom tolkla po Koščaku. Na mojo staro mamo se je grozno spravila Dana Hren, grebla ji je lica z nohti, jo brcala, pljuvala, rjovela, da ji bo iztaknila oči … Mrak Jože me je napodil z močno brco z dvorišča, da ne bi gledal njihove svinjarije. Mojo staro mamo, Brezec Ivano, so potem umorili na poti v Cerknico. Pri drugi lipi od odcepa za nekdanjo Bezovskovo žago. Govorilo se je, da sta jo umorila Mikuž (Jožefov) Marjan in Ciril Remžgar.
Kaj pa se je zgodilo z vašo mamo, ko so jo aretirali?
Odpeljali so jo v Šentvid pri Ljubljani, kjer je bila zaprta v tamkajšnjem zbirnem centru, taborišču. Po njenem pripovedovanju je tam deloval en suh mladenič, po imenu Ljubo Bavcon, ki je imel obraz hudiča in satanske oči. Zgrabil jo je za komolec in potegnil proti sebi, za kamion smrti, v tistem trenutku pa je za mamo zagledal nekega mladega visokega fanta in je mamo izpustil, zgrabil pa njega za kamion. Mama se je pomešala med druge. Drugi dan so jo prišli iskat in jo odpeljali na Miklošičevo 9, kjer so jo vrgli v celico, polno bodočih žrtev. A kmalu so jo poklicali. Ko mi je čez leta to stežka pripovedovala, je dejala: »Znašla sem se ponovno pred drugim satanom ali živim hudičem. To je bil Mitja Ribičič. Morala sem se sleči do nagega in po vseh štirih priti do njega. Pljuval je po meni, udrihal s pendrekom po mojem telesu, bila sem vsa krvava. Imela sem preko šestdeset globokih brazgotin po celem telesu od udarcev s pendrekom …« Vpil je nanjo, želel je, da prizna, da je izdala partizane belim izdajalcem slovenskega naroda. Ker to ni bilo res, mama ni priznala. Zasliševanja in mučenja pa so kar trajala. Neverjetno, kaj vse je prestala. Zaprta je bila dve leti in pol, in še ko je prišla domov, je bila vsa krvava …
Zakaj so jo pravzaprav zaprli in sodili?
Za to je bila kriva lažna ovadba krajevnega odbora Osvobodilne fronte Begunje: Meden (Kržičeve) Karoline Krajnc (Mihovčkove) Zefe in Meden (Kržičevega) Franca. Odbor OF se je sešel in odločal o usodi moje mame. Prisotni so bili Tončkov Tone, Sernelov oče (Fajfca), Matijev Jakob, Karolina Meden, Kranjc Zefa, Brezec Mica, Škrl Manca in Meden Franc. Odbor je odločal, ali naj jo ubijejo po hitrem postopku, brez sojenja, saj za sojenje ni bilo podlage. Kranjc Zefa je zahtevala, da jo izpustijo, Meden Karolina, ki je imela glavno besedo, pa, da ji sodijo v Ljubljani in tako se je tudi zgodilo. No, hvala bogu pa nihče iz naše vasi ni želel pričati po krivem proti moji mami. Tako je Karolina ostala sama s svojo lažjo. O sojenju podrobno pišem v knjigi. V njem sem objavil tudi številne dokumente, ki kažejo, kako je potekal proces.
Po smrti stare matere in očeta in z materjo v zaporu ste živeli nekaj časa pri sorodnikih. V šoli ste imeli, kot pišete v svoji knjigi Med norci, zločinci in ljudožerci, težave z nekaterimi učitelji, ki so bili partijsko zgrajeni. Nedvomno ste bili takrat močno zapostavljeni, saj ste izhajali iz domobranske družine.
Prav gotovo. O tem pišem v knjigi.
Končali ste osnovno šolo, nato ste pomagali pri obrtniških delih in delal v tovarni, saj vam niso dovolili, da bi se še naprej šolali. Kot lahko beremo v vaši knjigi, ste se izogibali vsem »družbenopolitičnim aktivnostim« − od članstva v pionirski kot tudi mladinski organizaciji −, ker ste se zakleli, da ne boste nikoli podpirali komunističnega režima in sodelovali pri njegovem slavljenju. Potem pa ste se odločili za pobeg v tujino. Kako je dozorela ta vaša odločitev?
Videl sem, ker sem bil nabrit in nisem maral komunističnega režima, ki mi je umoril najbližje, da me bodo prej ali slej ubili. Prvič sem neuspešno skušaj zbežati v Italijo pri Novi Gorici. Ko sem premišljeval, kako bi preplezal ograjo za v Staro Gorico, sta me zgrabila dva miličnika, me odpeljala v zapor, tam pa so me tri, štiri mesece zasliševali in pretepali …
Drugič sem skušal pobegniti v Avstrijo. Pri Hrušici sem se obesil pod vlak in se skozi tunel pripeljal na avstrijsko stran. Tam pa sem se zmedel in zašel čez Karavanke nazaj v Slovenijo. Ujeli smo me miličniki z nemškim ovčarjem. Surovo so obračunali z mano, me v Radovljici vrgli v samico. Seveda so me prej še enkrat divje pretepli pa zasliševali. Vseskozi so hoteli vedeti, kdo še hoče zbežati če mejo. Nato so me pripeljali v ljubljanski zapor na Miklošičevi cesti 9, kjer so pred leti mučili mojo mamo. Tam so me spet divje pretepali in zasliševali. Nato so me poslali v Postojno, kjer se je zgodba ponovila. Tam se enemu pazniku ušel, ko me je iz zapora peljal na milico, a so me potem ujeli vojaki iz bližnje vojašnice. Spet sem bil deležen pretepanja in mučenja. Obsodili so me na dve leti zapora, spet sem se znašel v zaporu na Miklošičevi cesti 9 v Ljubljani, nato so me prepeljali v Celje, iz Celja pa v mariborski zapor, kjer sem spoznal Toneta Haceta.
No, po vrnitvi iz zapora pa mi je v tretje, avgusta 1956, le uspelo zbežati v Italijo. Najprej so me sicer ujeli jugoslovanski graničarji na meji v bližini Sežane, me zasliševali in podobno, a ker sem se naredil norega, češ da sem pribežal iz Francije v Jugoslavijo, sta me dva oznovca na silo nagnala v Italijo. In končno sem se znašel na svobodi.
V Franciji ste si ustvarili družino in postali uspešen podjetnik. Postali ste pomemben člen slovenske skupnosti v Parizu, pomembno ste pomagali, da je Francija vendarle priznala Republiko Slovenijo. Tako kot druge protikomunistične emigrante pa vas je bolelo, da so po padcu Demosa na oblast spet prišli nekdanji komunisti in njihovi politični nasledniki. Kako to, da še vedno obvladujejo glavne vzvode oblasti v Sloveniji?
Vzrokov za to je več. Nedvomno je eden od krivcev za to Lojze Peterle, ki je po padcu Demosove vlade, ki jo je sam vodil, potem nespametno sodeloval v drugi Drnovškovi vladi. S tem je kril hrbet komunistom, ki jih je še naprej usmerjal zadnji šef komunistične partije Milan Kučan. To Kučan preko svojega omrežja še danes počne …
Leta 2014 ste v javnem pismu pred državnozborskimi volitvami zapisali, da so volitve »edino orožje, ki nam je dano brez vislic, smodnika in bajonetov«. »Če smo razumeli, bomo šli množično na volitve in dali pravo smer naši drugorazredni družbi. Tako se bo nekaterim upanje spremenilo v realnost.« Verjamete torej, da bo prej ali slej tudi v Sloveniji prišlo do političnih sprememb?
Vsekakor. A bojim se, da čas za to še ni dozorel. Bo pa prej ali slej prišel. Mora priti do sprememb! Mora!
Opomba: Poimenovanja oseb smo ohranili taka, kot jih je intervjuvanec izrekel v intervjuju in zapisal v svoji knjigi Med norci, zločinci in ljudožerci.
Biografija
Franc Turšič se je rodil v kmečki družini leta 1937 v Begunjah pri Cerknici. Že kot petletnik je bil priča vojnim grozotam. Ko je dopolnil osem let, so mu komunisti poleti leta 1945 ubili očeta, strica, babico, mater pa obsodili na smrt. Po končani osnovni šoli so mu prepovedali šolanje in ga večkrat zaprli. Zato je leta 1956 pobegnil v tujino. V Franciji si je ustvaril družino in uspešno podjetje. Žena mu je pred leti umrla. Sin in hčerka z družinama živita blizu njega v Parizu.
