Piše: C. R., STA
Združenje VSO je na današnji novinarski konferenci predstavilo strokovne ugovore ob sklepu vlade o združitvi Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Akcijski načrt v bran samostojnemu Muzeju slovenske osamosvojitve pa naj bi bil sprejet v ponedeljek.
Strokovne argumente so predstavili arheologinja in muzeologinja Verena Vidrih Perko, umetnostna zgodovinarka in konservatorka Jelka Pirković ter zgodovinar, kustos in muzejski svetnik Marko Štepec.
Predsednik Združenja za vrednote Slovenije (VSO) Lojze Peterle je v videonagovoru iz finske prestolnici Helsinki napovedal, da bodo na ponedeljkovi na seji predsedstva združenja sprejeli akcijski načrt v bran samostojnemu Muzeju slovenske osamosvojitve.
Izpostavil je tudi, da je slovenska osamosvojitev dejstvo brez primere, ki si zasluži samostojno oziroma pozorno obravnavo, saj se “skozi to izraža naš odnos do temeljnega političnega dejstva oziroma do najvišjega političnega dosežka našega naroda”.
Verena Vidrih Perko je podrobno predstavila nastanek koncepta omenjenega muzeja, za katerega je bilo načrtovano, da bi deloval kot nekakšno središče, kjer bi se ljudje zbirali z različnimi potrebami ob vrednotah slovenske osamosvojitve in bi združeval različne poglede na osamosvojitveni proces. Zasnovan je bil kot sodobno komunikacijo središče in primerljiv s koncepti, ki jih imajo podobni muzeji v tujini, je povedala.
Jelka Pirkovič, ki je bila v času ustanovitve muzeja v.d. direktorica direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, je predstavila zgodovino ustanavljanja muzejev na splošno ter tudi Muzeja slovenske osamosvojitve samega in izpostavila, da “nikoli država niti pri nas niti kjerkoli drugje ni ukinjala muzejev”, kar se je po njenih besedah zgodilo z obema zgoraj omenjenima muzejema. Kot je še povedala, je sami odločitvi za ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve botrovala ocena, da že obstoječi muzeji, s častnimi izjemami, ne vidijo osamosvojitve kot pomembne teme.
Po besedah Štepca je imel Muzeja slovenske osamosvojitve v svojem konceptu v ospredju vprašanja državnosti, identitete, demokracije, v dosedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije pa kljub njegovemu dolgoletnemu delu in zbiranju nimajo niti prostorskih niti zaposlitvenih možnosti za kaj takega. Kritičen je bil tudi, da ni bilo nobenih vsebinskih, finančnih in prostorskih analiz o usodi muzejev in da v to niso bili vključeni zaposleni v muzejih in njihovi upravni organi, kar “zelo ustreza pojmu samovolje, avtoritarno”. Sam tudi pogreša muzejski zakon, ki bi definiral strokovno javnost.
Verena Vidrih Perko, ki je sama osebno naklonjena, da bi rešitev za Muzej slovenske osamosvojitve našli tudi v obliki zasebne ustanove, morda po vzoru Kobariškega muzeja, je še opozorila na pomen časa, “saj je ta, ki bo minil brez muzeja, lahko tudi usoden”, saj “stvari izginjajo, ljudje umirajo”. In “treba je poiskati prostor, ljudi, ki si tega muzeja želijo, če ga Ljubljana ne želi, nič hudega, saj so prostori, ki so odigrali pomembnejšo vlogo v času osamosvajanja,” je še dejala.
