Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v obravnavo sprejelo pritožbo Janeza Janše proti sodbi vrhovnega in ustavnega sodišča v primeru Eugenije Carl, ko se je z ostrim tvitom odzval na omrežju X na črnjenje stranke, ki jo vodi, s propagandnim podtikanjem povezav s fašizmom v poročanju RTV Slovenija. Evropsko sodišče je pritožbo sprejelo v presojo, ker ocenjujejo, da bi lahko prišlo do kršitve 10. člena evropske konvencije o človekovih pravicah in je bila s sodbo Janezu Janši kršena pravica do svobode izražanja. Takšno stališče je tudi objavilo.
Slovensko stran je sodišče obvestilo, da ima možnost, da do 13.10.2025 sklene z Janezom Janšo poravnavo, v nasprotnem bo o pritožbi odločilo.
V postopkih, ki sta jih proti Janši sprožila Mojca Pašek Šetinc in Eugenija Carl, so na slovenskih sodiščih zelo spreminjali stališčih in o isti stvari sodili različno, na vrhovnem in ustavnem sodišču pa so bile sodbe, ki so zdaj pred ESČP, sprejete s preglasovanjem.
Postopek, ki ga je zaradi izjave opozicijskega politika sprožili novinarka RTVS Euvgenija Carl in presoje sodišč, so na evropskem sodišču opisali tako:
“Vloga se nanaša na postopek zaradi obrekovanja zoper vlagatelja, ki je ugleden slovenski politik, predsednik Slovenske demokratske stranke (»SDS«) in član opozicije. 21. marca 2016 je EC, znana novinarka RTV Slovenija (slovenske nacionalne javne radiotelevizije) in TV Koper, v oddaji Dnevnik poročal, da so vidne osebnosti iz stranke SDS člani Facebook skupine »Legija smrti«, ki naj bi bila vpletena v spodbujanje sovraštva.
V odgovor je pritožnik istega dne na spletnem družbenem omrežju Twitter (zdaj X) objavil naslednje:
»“Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk A. A. in B. B.. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.”«
Ker je novinarka objavo ocenila za žaljivo, je proti tožniku sprožila postopek zaradi obrekovanja in zahtevala 6.000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Ker se pritožnik na tožbo ni odzvala, je Okrajno sodišče v Velenju izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbi EC. Pritožnik se je zoper zamudno sodbo pritožil in med drugim trdil, da mu je s sodbo kršena pravica do svobode izražanja. Pri presoji kolizije med pravico EC do varstva njenega ugleda in svobodo izražanja so vse domače instance, ki so obravnavale zadevo, sprejele stališče, da je bila izpodbijana izjava politični odgovor na poročanje EC o Dnevniku in da besed, uporabljenih v objavi, ni bilo treba razumeti dobesedno, temveč kot metaforo. Menile so, da se izraz „prostitutka“ ne nanaša na žensko, ki ponuja spolne storitve, temveč opisuje novinarke, na katere je vplivala politika. Podobno se je sklicevanje na „#PimpMilan“ nanašalo na nekdanjega predsednika Slovenije, za katerega je pritožnik trdila, da je v zakulisju vplival na medije. Vendar pa so domača sodišča, čeprav so priznala, da je pritožnik izpostavila pomembno javno vprašanje glede nepristranskosti medijev, sklenila, da izpodbijana izjava ni imela zadostne dejanske podlage in da je bila podana predvsem z namenom diskreditacije EC kot novinarke in ženske. Poleg tega je Ustavno sodišče še posebej poudarilo, da bi lahko dovoljenje vplivnemu politiku, da na družbenih omrežjih daje seksistične izjave o novinarki, škodovalo njenim osebnostnim pravicam in omejilo svobodo izražanja drugih družbeno angažiranih žensk.
Sodbo vrhovnega sodišča je to sprejelo s tremi glasovi proti dvema, sodbo ustavnega sodišča pa s petimi glasovi proti trem.
Pritožnik se sklicuje na 10. člen Konvencije in se pritožuje, da so slovenska sodišča napačno ocenila primer, vključno s političnim ozadjem njegove izjave, njegovim položajem člana opozicije in dejstvom, da se je njegova izjava nanašala na zadevo pomembnega javnega interesa, in sicer na nepristranskost medijev. Pritožnik nadalje trdi, da domača sodišča niso ustrezno upoštevala dejstva, da je bila izjava objavljena na Twitterju, platformi, znani po spontani in ekspresivni izmenjavi kratkih mnenj. Poleg tega poudarja, da je EC javna osebnost in da je bil izraz „izrabljena prostitutka“ uporabljen metaforično za opis novinarke, ki je bila v svojem poročanju dojeta kot pristranska, katere profesionalno ravnanje naj bi bilo podvrženo finančnemu vplivu.
