3.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 18 oktobra, 2021

(EKSKLUZIVNO) Slovenec, ki je tvegal lastno življenje, da je lahko zapustil JLA: »Lahko bi nas vsak trenutek ustrelili, če bi nas zalotili«

Piše: Gašper Blažič

Ker se v teh dneh spominjamo tridesetletnice tako osamosvojitve Slovenije kot oborožene agresije proti njej, smo zato še posebno pozornost posvetili pričevanjem neposrednih udeležencev. Tudi Slovencev, ki so služili vojaški rok v JLA v zadnji generaciji, torej že v času, ko je Slovenija zapustila federacijo.

Eden od njih je tudi Viljem Kaučič, Radgončan, ki sedaj živi v Celju. Kot nam je povedal, je septembra leta 1990 dobil poziv za služenje vojaškega roka na območju tedanje republiške meje med Hrvaško in Črno goro, torej blizu Dubrovnika. Vendar do tega ni prišlo, saj je tedanji republiški sekretariat za obrambo – vodil ga je Janez Janša – dosegel, da so Slovenci služili vojaški rok na petem armadnem območju, ki je obsegalo Slovenijo in večji del Hrvaške, sedež armadnega območja pa je bil v Zagrebu. Najprej je odšel v vojašnico v Šentvidu pri Ljubljani, a v začetku oktobra 1990 je prišlo do napetosti, ko so vojaški policisti in specialci JLA zasedli zgradbo republiškega štaba TO na Prežihovi v Ljubljani. Viljem Kaučič se spominja, da je enota vojaške policije šla iz vojašnice proti centru Ljubljane, da bi vskočili v dogajanje, če bi prišlo do večjega upora. »Tudi nas mlade vojake so začeli takoj pripravljati na bojne naloge. Najbolj mi je ostalo v spominu, da smo se morali učiti o samozaščiti pri napadu z bojnimi strupi.«

Premestitev v Velike Bloke in nato v Novo mesto

»Nato se je situacija v Ljubljani nekoliko umirila. Prisegli smo skoraj kot običajno. Razlika je bila, da Slovenci nismo smeli imeti obiskov daljših od 10, 15 minut, pa še to nismo nikoli bili sami. Prav tako ni bilo v Ljubljani od septembra do novembra nobenih izhodov,« se spominja Kaučič, ki je nato dobil premestitev, vendar ne prav daleč: odšel je v vojašnico Velike Bloke, kjer je bilo okoli trideset vojakov in kakih pet oficirjev, med njimi Milan Mele in Ivan Obrovac, ki sta tedaj že sodelovala s slovensko TO, drugi dan vojne za Slovenijo pa sta vojašnico brez boja predala TO, pri čemer so vsi uslužbenci in vojaki podpisali, da prestopajo na slovensko stran. »Nekaj mesecev pred slovensko osamosvojitveno vojno je JLA verjetno že vedela, da bo majhna enota vojakov težko branila vojašnico na Veliki Blokah, ki pa je imela polna skladišča vojaške opreme in orožja. Zato so z nekaj tovornjaki začeli seliti orožje v vojašnico Bršljin pri Novem mestu. V začetku se je še vse orožje in oprema, ki se je odvažala, natančno popisovala,« se spominja naš sogovornik. A ko se je približeval usodni junij 1991, se je začelo hiteti z odvažanjem orožja in opreme v bolj zaščiteno vojašnico v Novem mestu. Nekje proti koncu maja so iz vojašnice Velike Bloke v Novo mesto premestili tudi štiri vojake in enega oficirja. »Od tega sva bila dva Slovenca in dva Albanca,« se spominja Kaučič, ki se spominja, da je bilo v bloški vojašnici precej sproščeno vzdušje, dovoljeni so bili tudi krajši izhodi, zato je lahko v tem času obiskal tudi mladinsko veroučno skupino v bližnji Novi vasi, kjer je imel pri župniku spravljena civilna oblačila. »Po več mesecih sem si zelo želel iti enkrat domov. Le to je bilo mogoče samo na pol legalno zaradi obiska “dekleta in nočenja”. Z enim dekletom iz Begunj, ki sem jo srečal na tednih duhovnosti v Stržišču, sem se dogovoril, da mi je prišla na obisk kot dekle in sem dobil “nočenje” – možnost prenočitve izven kasarne in vrnitev šele naslednji dan zvečer. Tako so me odpeljali v Novo vas, kjer sem se želel preobleči v civilno obleko, ki pa so jo sodelavci Karitas po pomoti odpeljali z ostalimi oblačili, ki so jih zbirali. Župniku je bilo to smešno, meni pa je šlo na jok,« je svoje spomine strnil Viljem Kaučič. »Civilna obleka mi je namreč v tistih časih, ko sem služil vojsko v Sloveniji v osovraženi JLA (vsaj tak občutek sem imel ob vseh pripravah na osamosvojitev) pomenila več kot kakšna obleka Hugo Boss. Tako sem se odpravil domov kar v vojaški uniformi.«

Pot domov pa ni bila lahka, saj je bila zelo slaba avtobusna povezava do Postojne, zato je štopal do Unca. »Vse je bilo v redu, dokler mi ni kot štoparju v vojaški uniformi ustavilo vojaško vozilo s šoferjem in oficirjem. Vso pot do Vrhnike, kamor sta bila namenjena sem trepetal, verjetno zmedeno odgovarjal in se že videl, da me bodo izročili vojaški policiji, ki me bo zapeljala nazaj v mojo vojašnico, kjer me bo zaradi prevare čakal pripor. Na srečo sta me odložila na Vrhniki in sem srečno prišel domov v Gornjo Radgono, naslednji dan pa nazaj na Velike Bloke spet v strahu, da bi kdo izvedel za mojo prevaro in bi dobil kazen. Na srečo mogoče ni noben izvedel za moj podvig, ali pa mi ga je podpolkovnik, ki je bil Slovenec, spregledal,« je za naš portal povedal Kaučič.

Ob agresiji JLA na samostojno Slovenijo je bilo zelo težko tudi za Slovence, ki so služili vojaški rok v jugoarmadi. (foto: osebni arhiv V. K.)

Strogi ukrepi in grožnje s kaznijo

»Ko smo se konec maja štirje vojaki, dva Slovenca in dva Albanca, ter en oficir preselili v vojašnico v Bršljin v Novem mestu, je hitro prišlo do velikih sprememb v življenju nas, vojakov. Čeprav smo opravljali vsakodnevno delo v vojaških skladiščih opreme in orožja, ki je bilo preseljeno iz Velikih Blok, smo vsak dan imeli tudi ’političko nastavo’, ko so nam oficirji predavali o spremenjenem redu vojske v vojnem času, o vseh možnih kaznih, ki bi lahko doletele nas vojake, če bi ne izvrševali ukazov, ne bili popolnoma predani JLA, ali če bi kdo npr. dezertiral. Kazni, ki so nam bile predočene, so bile vse po vojaškem sodišču nekaj mesecev ali let zapora, v primeru dezerterstva – prebega, če bi se ne ustavil, tudi streljanje. Kazni, ki vojaka doletijo v vojnem času neprimerno hujše kot v miru,« je dogajanje v novomeški vojašnici opisal Viljem Kaučič.

Prav v tistem času so znova začeli z usposabljanjem za vojno delovanje. Vsak, ki je zapustil stavbo, kjer so bivali, je moral s seboj nositi puško in strelivo, strogo je bilo prepovedano druženje na nacionalni osnovi v skupnih prostorih ali zunaj. »Če so nas opazili, da smo kje staknili glave in izmenjevali dobljene informacije kaj se dogaja, so nas hitro razgnali vsakega na svojo stran. V bistvu so nas vsaj en mesec pred okupacijo Slovenije (izven kasarn) psihično pripravljati na vojno, ki so jo takrat gotovo že načrtovali. Kljub vsemu mi je še vedno bilo v popoldnevih in večerih dolgčas in so mi spet prijateljice iz bližine Novega mesta (Velike Brusnice, Dolenjske Toplice), ki sem jih srečal na tednih duhovnosti Vinka Kobala v Stržišču, prinesle kup knjig, ki sem jih prebiral. Spomnim se, da sem knjige bral tudi, ko sem bil dodeljen enemu oficirju pred njegovo pisarno kot kurir, kjer sem čakal na navodila, kakšno pošto ali morda samo, da sem skuhal kavo,« se spominja naš sogovornik.

In prišel je dan D in – vojna

Približeval se je dan D, dan osamosvojitve. 26. junija 1991 je bila v Ljubljani osrednja slovesnost ob razglasitvi samostojne in neodvisne države. »V kasarni se je čutila vedno večja napetost, še posebej med oficirji, ki so več ali manj že vsi morali spati v kasarni in ne več na svojih domovih. Zadnje dni sta po kasarni začela krožiti tudi dva oklepna transporterja s po dvema oficirjema v njiju. 26. junija, ko je potekala v Ljubljani slovesnost razglasitve slovenske samostojnosti, je bil tudi v sosednji vasi kres in veselica. Spomnim se, da še je dolgo v noč tisti večer odmevala slovenska narodnozabavna glasba skozi okno naše spalnice,« se spominja Kaučič. In so se vojaki prebudili v jutro, ko se je začela vojna. »Drug Slovenec, ime mu je bilo Matija, doma iz okolice Kranja, ki je bil z menoj v sobi in jaz sva se tiste dni veliko pogovarjala o Sloveniji in o tem kako bova tudi sama šla branit domovino, če bo napadena s strani JLA, kjer sva trenutno bila še sama. Že prej smo Slovenci doživljali nekaj, kar so verjetno doživljali vsi vpoklicani vojaki v nemško vojsko v drugi svetovni vojni ali katero drugo vojsko, ki je okupirala ozemlja v Evropi, to je po eni strani nemoč, žalost in sram, da sem v okupatorski vojski, po drugi pa tudi jezo z voljo, da bi ob morebitnem pozivu novih demokratičnih slovenskih oblasti ali pa mogoče obrambnega ministra Janeza Janše takoj zapustili okupatorsko armado in se šli borit na slovensko stran, ki je bila napadena že v noči iz 26 na 27. junij,« tedanje občutke opisuje naš sogovornik.

»Da se je začela vojna, ker se želi Slovenija odcepiti od Jugoslavije, so nam takoj zjutraj povedali tudi oficirji JLA pri jutranjem zboru. Več ali manj so nas najprej vse vojake razporedili okoli kasarne v stražo, mene pa je okrog poldneva poveljujoči spet vzel na stražo pred svojo pisarno. Tam sem bil do poznega popoldneva oz. že večera, ko so se iz straže vrnili tudi ostali vojaki in kolega Matija. Bil je jezen, ker me ni bilo popoldne zraven, ker je po njegovem mnenju imel enkratno priložnost pobegniti s stražarskega mesta iz kasarne in se pridružiti TO. Ob pogovorih in načrtovanju prebega v TO so se porajali tudi dvomi in strah zaradi tveganja – kaj če naju bodo ustrelili že stražarji kasarne – vojaki JLA, kaj če naju teritorialci ne bodo prepoznali in bodo oni streljali na naju? Predvidevali smo namreč, morda so nam to govorili tudi oficirji, da je v bistvu kasarna obkoljena s strani TO,« se spominja Kaučič, ki dodaja, da so tisti dan, 27. junija 1991, morali vso orožje in strelivo odložiti v pisarno poveljujočega oficirja, nato pa so šli v skupni prostor, kjer so ostali vojaki gledali TV dnevnik. »Spomnim se kričanja, strahu in jeze na obrazih, ko so gledali prizore kako so na HTV pokazali tanke, ki so gazili čez avtomobile v Mariboru in so jih poskušali zaustaviti goloroki Mariborčani. Takrat mi je sovojak, Srb. v vseh zaprepadenosti, da se to dogaja rekel: ’Če bi meni kdo to delal kar delajo ti, in pokazal na sliko tankov v Mariboru, bi takoj odšel in se šel borit proti njim!’«

Za prebeg sta tvegala lastno življenje

Tako je Viljem Kaučič skupaj z Matijo začel načrtovati prebeg, vendar zaradi drugih vojakov načrta najprej ni mogel uresničiti. »Odšla sva v kopalnico, kjer ni bilo nikogar in se dogovarjala kako bi najlažje pobegnila. Sam sem imel kar precej dvomov glede odločitve, da greva že tisto noč zaradi tveganja, vendar je Matija vztrajal, da ne ostane niti dneva več in da gre tudi čisto sam, če ne grem z njim. Ker sva bila res prijatelja, sem pristal v zavedanju, da je boljše, da pobegneva skupaj. Sklenila sva, da bova odšla, ko se bo bivalni del vojašnice umiril in bo večina spala. Sam sem si šel spakirat knjige, ki sem jih imel izposojene, misleč, da le te pač ne smejo ostati tam, ker jih tako ne bom nikdar mogel vrniti prijateljici. Nekaj dni prej smo se spoznali tudi s Slovencem – desetarjem in tako sva vedela, da ima tisti večer svoje vojake na straži na napol zapuščenem vojaškem poligonu za kasarno v smeri romskega naselja. Nekako sva dobila informacijo, da se je on s svojimi stražarji vrnil, vendar ni vedel, če ga je kdo drug tam nadomestil,« se spominja.

»Nekje malo pred polnočjo, 27. junija 1991 je končno napočil tisti trenutek, o katerem sva se dolgo pogovarjala in ga načrtovala. Po opazovanju in prisluškovanju, se je vrvež po prvem dnevu vojne v kasarni vendarle malo umiril. Takrat sva vzela najine vojaške potovalke in  odšla iz najine sobe v 2. ali 3. nadstropju po stopnišču navzdol proti pritličju in vhodnim vratom. Če bi naju takrat kdo srečal, bi takoj vedel za kaj gre! Vsak s svojo torbo, brez čelade, puške in streliva! In v pritličju, malo preden bi zapustila stavbo, sva srečala vojaka – na srečo še enega Slovenca, ki je bil doma iz Bohinja. Takoj je vedel, kaj nameravava, in midva sva mu rekla naj gre zraven. Hitro je našel izgovor, da on še nima spakirano in da ne more zraven. Hkrati pa nama je predlagal, da bi nama pomagal tako tako, da bi vzel najini vojaški potovalki in ju nesel do skupnih sanitarij v pritličju, kjer nama bo skozi okno podal – vrgel potovalki. Bila je namreč velika nevarnost, da bi koga srečala še zunaj stavbe, ki bi takoj vedel kaj dva vojaka opremljena s potovalkami brez čelad in orožja nameravata. In tako je bilo, vzel je najini torbi ter odšel po hodniku do sanitarij, midva pa do vhodnih vrat, sicer še vedno sumljiva, nato ob velikem prostoru – pisti, kjer smo imeli vsako jutro “postrojavanje” do roba zgradbe in okoli na nasprotno stran. Tam sva našla okno, skozi katerega nama je Bohinjčan vrgel najini torbi. Pozdravil naju je in nama zaželel srečno pot,« se najbolj stresnih trenutkov v vojašnici spominja Viljem Kaučič.

»Nato sva se odpravila po klancu do točke, kjer je Matija ob skladiščih prejšnji dan stražil. Ko sva prišla do zadnjega skladišča in naju je še od njive porasle s pšenico, preko katere sva načrtovala pot v svobodo in v TO, ločevala le še vojašniška cesta, pa sva obnemela od strahu. Na cesti sta stala dva vojaška transporterja z rahlo brnečimi motorji in čakala. So naju oficirji mogoče že opazili, če imajo opremo za nočno gledanje ali zaznavanje okolice? Kaj naj storiva? Malo sva se umaknila, malo počakala in se začela dogovarjati kaj bova zdaj? Matija je predlagal, da se vrneva kar nazaj v kasarno, za kar pa sem bil sedaj jaz absolutno proti. Če naju že prej ni kdo opazil in naju bo ob vračanju, potem naju čaka vojaško sodišče in zapor. To pa zame ne pride v poštev. Povedal sem mu, da narediva večji krog okrog transporterjev, da naju ne opazijo do vojaškega poligona in poskušava prebegniti tam. Težava novo pot prebega je bila, ker absolutno nisva vedela, kje so stražarji. Če je prišla za umikom slovenskega desetarja z njegovimi stražarji druga straža, ali pa če slučajno naletiva na stražarja v obhodu, potem je po naju. V takem izrednem vojnem času je namreč po pravilu stražarske službe bilo obvezno še samo eno opozorilo stražarja, preden je streljal. Glede na izkušnje strahopetnih stražarjev, pa se je že v mirnem času velikokrat dogajalo, da so le ti streljali takoj zaradi strahu. Tako bi tudi v najinem primeru kakšen stražar, ki bi ga bilo dovolj strah, lahko streljal brez vnaprejšnega opozorila,« trenutke tveganja opisuje naš sogovornik. »Vseeno sva tvegala in nadaljevala pot do žičnate ograje, kjer sva si pomagala jo raztegniti toliko, da sva oba zlezla skozi. In že sva bila na vojaškem poligonu, ki je bil na pol zapuščen in so ga zato Romi iz bližnjega njihovega naselja običajno hodili kosit z ročno koso in kravjo vprego. Tako je ta poligon izgledal kot kak travnik po obisku NLP, z več pokošenimi krogi, ostalo pa porasel z visoko travo. Plazila sva se od pokošenega kroga do drugega, čakala in poslušala, če bova slišala morebitne stražarje in spet nadaljevala pot v temi. Ravno se je pripravljalo k nevihti, zato je že grmelo in pihalo. Nameravala sva priti do gozda, ki loči poligon in romsko naselje, in pot nadaljevati skozenj, vendar, ko sva prišla bližje gozda, sva ugotovila, da gre za zelo zaraščeno goščavo, skozi katero ne bova mogla.«

Prikaz točke, kjer se je začel pobeg iz vojašnice (foto: Google, V. K.)

S »katrco« ilegalno na poveljstvo TO

Začela se je naporna in negotova pot, ki sta jo pobegla vojaka nadaljevala do ceste, ki je vodila v Mirno Peč. »Vedela sva se, da je zelo verjetno, da v bližnji okolici vojašnice živijo tudi oficirji, zato sva upala, da najdeva hišo z zavednimi Slovenci, ki naju ne bodo predali nazaj v vojašnico in JLA. Najprej sva iskala srečo pri eni kmetiji, vendar so imel tako hudega psa, da se nisva mogla približati vhodnim vratom. Pot sva nadaljevala po cesti skozi vas, ko je pripeljal avto, sva brž skočila s ceste in se skrila. Našla sva hišo, ki je imela še luč in sem šel pozvonit, Matija pa je z nekakšnim kolom čakal za vogalom, če bi bil potreben, da se rešiva, ker nazaj v vojašnico več ne bi šla pod nobenim pogojem. Ko so nama odprli, sem jih prosil, če bi lahko telefoniral na štab TO v Novem mestu. Dali so mi telefon, pa tako nisem imel številke. Zato jo je gospodar poiskal in poklical TO. Rekli so mu, da nimajo nobenega prostega vozila, ki bi lahko prišlo po naju, zato so jim predlagali, da prespiva pri njih in pridejo čez dan po naju ali pa naju naj oni pripeljejo na štab TO v Novem mestu. Vseeno se jim je zdelo varneje, da so naju odpeljali skrita v katrci v štab TO v Novem mestu.« Tam so ju predali teritorialcem, ki so naju najprej vprašali, če imava zraven kakšno orožje. Gledala sva jih začudena, zakaj in so nama pojasnili, da nimajo skoraj nič orožja in bi jim vsak kos prišel prav. »V kletnih prostorih je bilo še nekaj drugih prebeglih vojakov, tudi iz Hrvaške, ki so jih hitro prepeljali do meje in jih tam predali hrvaškim enotam ministrstva za notranje zadeve oz. MUP. Napisala in narisala podrobno sva še vse kar sva vedela o vojašnici Bršljin, tudi vse položaje, število vojakov in orožje. Nato so nama dali možnost, da pokličeva domov, in rečeva, da sva živa in zdrava prebegnila iz JLA v TO brez kakršnih koli opisov zaradi možnega prisluškovanja.«

Kot je povedal Kaučič, je do naslednjega jutra pobegnil še Slovenec iz Radencev, ki se je dogovoril s svojim sorodnikom iz Novega mesta, da ga bo peljal domov. »Želel sem zraven, da bi se boril proti okupatorski vojski, kateri sem do pred kratkim sam pripadal, hkrati pa bi se težje boril proti vojakom bivše kasarne. Tako smo proti jutru odšli na dolgo pot, polno ovir in ovinkov do moje vasi pri Gornji Radgoni. V tistem popoldanskem času pa so v Gornjo Radgono že prišli tanki JLA in jo pod vodstvom polkovnika Popova kljub pogumnemu upiranju TO zavzeli.  Ker je bilo v Radgoni vpoklicanih veliko vojakov v TO, so mi predlagali, da ostanem doma oz. nekje na varnem, dokler ne mine nevarnost, da bi me JLA prišla iskat na dom. Po nekaj dneh doma, ko je TO že zavzela mejne prehode, so me domači prepeljali k sorodnikom na avstrijsko Koroško, ki so pa tja prebežali leta 1945, ker so jih komunistične oblasti krivično obsodile. Pri njih sem ostal kak teden, dva in se nato vrnil nazaj domov,« je svojo pripoved zaključil Kaučič, ki je nedavno z družino obiskal kraje, kjer je pred 30 leti ob dramatičnih dogodkih ušel iz okupatorske armade ter se udeležil zahvalne maše v Novem mestu.

Zadnje novice

Sorodne vsebine