Piše: Metod Berlec
Po dveh letih Golobove vlade in pred volitvami v evropski parlament smo se s predsednikom Slovenske demokratske stranke Janezom Janšo pogovarjali o prvem in drugem polčasu mandata, gospodarski kondiciji države, delu v opoziciji, razočaranju nad vlado zaradi neizkoriščenih priložnostih, krepitvi SDS, poskusu siromašenja podeželja z ukinjanjem volilnih okrajev, Novi Sloveniji, Anžetu Logarju in Jerneju Pikalu, razmerah v Evropski uniji, alternativah in rešitvah. Celoten intervju bo objavljen v četrtkovi reviji Demokracija. Vabljeni k nakupu in branju!
Slovenska javnost je ob protislovnih napovedih vašega poslanca Anžeta Logarja čedalje bolj zmedena. Bo ustanovil novo stranko ali mu boste prepustili SDS, ki jo je po zadnjih izjavah spet pripravljen prevzeti?
Ustanovili mu bodo novo stranko. To je bolj ali manj jasno že vse od poraza na predsedniških volitvah dalje.
Po porazu na predsedniških volitvah, ki ga je sam sicer razglasil za začetek nečesa novega, velikega, ni bilo malo glasov iz kroga vaše stranke, ki so trdili, da Logarju sploh ni šlo resno za zmago, saj protikandidatke Nataše Pirc Musar kljub številnim škandalom ni niti enkrat resno napadel oziroma je postavil v neroden položaj, medtem ko mu je ona stalno očitala pripadnost SDS in ga skušala na vse načine diskreditirati. On pa se je samo izmikal in branil, in sicer tako, da se je od SDS vedno bolj distanciral. Vi ste sicer ocenili, da je Logar dosegel dober rezultat.
Matematično je bil njegov rezultat dober. Če ga primerjamo s predsedniškimi volitvami od leta 2002 naprej, najboljši. Ni pa bil objektivno boljši od rezultata Brezigarjeve, ki je leta 2002 resno ogrozila izvolitev Drnovška. S tem da je bil Janez Drnovšek kandidat prve kategorije, medtem ko je bila Musarjeva daleč najšibkejša oziroma daleč najbolj ranljiva in s tem najslabša kandidatka tranzicijske levice nasploh. Seveda pa samo z defenzivo ne moreš premagati niti tako slabe kandidatke.
Torej tudi vi menite, da Logar, poenostavljeno rečeno, ni šel na zmago, ampak na stranko?
Ne, mislim da zadeva ni tako preprosta. Bolj točno bi lahko rekli, da ni šel na vse ali nič. Danes je to po vsem, kar se je dogajalo in od njega samega izvedelo po predsedniških volitvah, jasno vidno. Odločil se je, sam ali po kakem nasvetu zunaj SDS, da bo na volitvah skoval politični kapital zase. Ne za stranko, ki ga je podprla, zbrala podpise in sredstva za kampanjo ter mu omogočila, da je prek kandidature zunaj svojega rojstnega okraja postal poslanec ter nato minister, temveč zase. Distanciranje od SDS v kampanji torej ni bilo le taktično za potrebe predsedniških volitev, kot smo mislili oziroma je mislila velika večina njegovih volivcev, ampak bolj premišljeno. Nikomur v SDS ni povedal, da bo po volitvah namesto zahvale stranki, ki mu je omogočila kandidaturo in nastop v drugem krogu, organizirala kampanjo in lepila plakate, napovedal nekaj novega. Tako kot smo šele po volitvah iz njegovega intervjuja za Delo izvedeli, da se je za kandidaturo odločil že leto pred volitvami, medtem ko je nam na izvršilnem odboru stranke še pol leta kasneje razlagal, da mora še premisliti in se posvetovati z družino.
Celoten veliki intervju preberite v reviji Demokracija!
