Piše: Vančo K. Tegov
Dokler oseba ali narod, ne doživi poraza, iluzija moralne pravičnosti ostaja nedotaknjena. Za Ruse danes ta iluzija prevzame obliko vztrajne pripovedi, da z invazijo na sosednjo državo »branimo svojo državo« – sporočilo, ki ga redno ponavljajo ruski uradniki in tudi sam Putin. Jasen poraz bi razbil ta okvir samoprevare. In streznitev. Zato je malo verjetno, da bi prišlo do širšega prebujenja, dokler vojaški neuspeh ne postane neizpodbiten in nepovraten.
Pa vendar, ali lahko moralni šok zaradi zločinov njihove države prebudi občutek krivde?
Rusija ne more reformirati brez poraza. Poraz pogoj za spremembo
Preprosto priznanje resnice bi pomenilo prevzemanje odgovornosti, seveda do najvišjih vrhov. Psihološka sestava, profil povprečnega Rusa, prikrajšanega za kakršno koli refleksijo, gradi nekakšno kolektivno moralno gluhost – to je edini način za preživetje. Umikajo se v klišeje, kot je kot na primer »ni vse tako črno -belo«, ali pa uporabljajo primitivne mehanizme zanikanja, kot je: »Pokol je bil insceniran« ali pa sami so si to naredili. Ruska propaganda podpira ta način razmišljanja. Strategija »ognjenega obroča laži« preplavlja vse medije z več nasprotujočimi si različicami dogodkov, pri čemer ignorira resnico in doslednost ravno toliko, da naredi vodo motno.
Vendar pa ima človeška psiha sama po sebi močne mehanizme za izogibanje odgovornosti. Ljudje se oklepajo zanikanja – ker psiha težko prenese to raven odgovornosti. Tudi s pomočjo zatajitve resnice samemu sebi. Nekateri ljudje ostajajo večinoma neobveščeni in dovzetni za manipulacijo – včasih zaradi omejenega dostopa do neodvisnih informacij. Toda mnogi drugi se aktivno izogibajo neprijetnim resnicam in se zanašajo na zanikanje, represijo ali čustveno odmaknjenost. Potem so tu še tisti, ki se bolj intelektualno angažirajo, a uporabljajo racionalizacijo za opravičevanje vojne, pri čemer jo uokvirjajo v lažne ideološke izraze, kot sta »borimo se proti nacistom« ali »branimo se pred Zahodom«. Zadnji dve skupini – tisti, ki se izogibajo ali racionalizirajo, sta morda edini sposobni občutiti krivdo.
Kako se je življenje v Rusiji spremenilo med vojno
Zdi se, da Rusija še vedno živi v zrcalni realnosti – kjer je zmaga enaka pravičnosti in moč enaka morali. Kult vojaške slave je nadomestil kritično mišljenje; čaščenje junakov iz preteklosti je uničilo sposobnost videti sedanjost.
Današnja ruska propaganda sledi istemu vzorcu: bombardiranja in napadi človeških valov so predstavljeni kot »osvoboditev«, sovražniki kot »nacisti« in svet kot »zarotnik«. Dokler ne pride do nedvomnega zloma, družba nima nobene spodbude, da bi karkoli premislila.
Premirje brez odgovornosti je zgolj premor pred naslednjo vojno. Vsak kompromis, ki Rusiji omogoča, da se oklepa iluzije, da ni izgubila, bo le odložil neizogibno – ne pa ga preprečil.
Kar je še dodatno obremenjujoče, je to da zahod, predvsem Američani, vse kar se doseže ali napove s strani Rusov, v smislu obljub da se bodo začela pogajanja se uporabi za zajemanje sape, pred naslednjim polnjenjem ruskih » junaških« pljuč.
Idealna priložnost za zasuk za bolje!
Rusi imajo »idealno« priložnost da svoj poraz ne doživijo kot kazen temveč za priložnost. Priložnost za družbo, ki se je dolgo skrivala za imperialnim ponosom, da se končno sooči z realnostjo svojih dejanj. Šele takrat so možna sojenja, odprti arhivi, izobraževanje o zločinih in kultura spomina. Brez tega ne bo »druge Rusije«. Niti normalne Rusije, Rusije, ki bi bila dobra mati Rusija za svoje državljane.
Ali drugače povedano in tudi izkušnje iz zgodovine, predvsem iz Nemčije po drugi svetovni vojni, kaže, da je boleče obračunavanje in razčiščevanje edina pot do obnove.
Pravzaprav je Putin obseden z Ukrajino na podoben način, kot je bil Hitler obseden z Judi, ko ne bo več te obsedenosti, se lahko vojna ustavi ali pa bo stagnirala. Nekdo iz njegovega ožjega kroga bo verjetno prevzel oblast, da bo imel izgovor reči, nisem jaz , to je on in njegovi
Zmaga Ukrajine ni le vprašanje pravičnosti ali evropske varnosti. Je priložnost, da se v Rusiji izzove polaganje računov na mizo in očiščenje.
S tem pa tudi da se prepreči naslednja vojna. Ali katerakoli druga. Morda celo to da spet nastopi obdobje brez vojn. Človeštvo potrebuje mir in ne vojn, ustavitev uničevanj in obdobje gradnje in graditev varne prihodnosti ljudi.
