Piše: Bogdan Sajovic
Globoki državi je uspelo tudi ZDA, kjer se geslo »In pravica za vse« spremeni v družbo dvotirne obravnave in dvotirnega izvajanja pravice glede na to, koga globoka država podpira in koga ne. In tako so starši, ki na šolskih svetih nasprotujejo uvajanju blaznosti LGBT v ameriške šole, označeni kot »skrajno desni domači teroristi« in se proti njim vlagajo obtožnice, medtem ko so demonstracije BLM, na katerih plenijo in požigajo trgovine, označene kot »pretežno mirni protesti«, zaradi katerih ne preganjajo nikogar. Podobne obravnave sta deležna tudi nekdanji predsednik Donald Trump in aktualni predsednik Joe Biden. Medtem ko proti prvemu teče sodni postopek zaradi posesti zaupnih dokumentov, preiskovalci v primeru drugega že vnaprej priporočajo ustavitev postopka.
V ZDA je navada, da predsedniki ali nekateri drugi visoki funkcionarji po koncu službovanja odnesejo s seboj nekatere dokumente iz tega obdobja. Deloma jih uporabijo za pisanje spominov, deloma za ustanovitev knjižic, ki so posvečene spominu na njihovo politično kariero, dokumenti, ki so jih odnesli, pa postanejo stalni del te zbirke. Dokumenti so praviloma deklasificirani, se pravi, da je z njih odstranjena oznaka zaupnosti, sploh pa ima ameriški predsednik diskrecijsko pravico, da klasificira ali deklasificira dokumente. Kljub temu pa so ti dokumenti še vedno lahko v celoti ali deloma »občutljivi« in bi njihovo razkritje lahko škodilo interesom ZDA. Globoka država, katere interes je seveda, da bi bilo praktično vse, kar je povezano z vlado, državna skrivnost (saj na tem temelji moč globoke države), vedno ugovarja takšnemu odnašanju in deklasifikaciji dokumentov ter prek sodnega sistema zahteva njihovo reklasifikacijo kot zaupne in njihovo vrnitev v arhive vladnih agencij, kjer lahko globoka država nadzoruje dostop do dokumentov. Tako v primeru Bidnovih kot tudi Trumpovih dokumentov so trdili, da gre za občutljive dokumente in da sta, s tem ko sta jih odnesla s seboj, kršila zakon in »ogrozila interese ZDA«. Velika razlika pa je, kako je globoka država ravnala v enem in drugem primeru.
V Trumpovem primeru so po nalogu tožilstva poslali manjšo invazijsko vojsko na Trumpov dom, kjer so policisti in preiskovalci cele ure brskali po stavbi, še celo po spodnjem perilu njegove žene Melanie. Dokumente so odnesli in proti Trumpu sprožili sodni postopek, ki še traja.
V primeru Bidna, ki mu očitajo, da je odnesel nekatere zaupne dokumente iz časov, ko je bil še podpredsednik, pa takšnega vdora ni bilo, sploh pa ne senzacionalistično medijsko pokritega. Preiskava je bila zelo tiha, dokumente so odnesli, preiskovalci pa so, kot rečeno, dali priporočila, da pri tem tudi ostane, da se torej proti Bidnu ne sprožijo sodnega postopka.
Zelo zanimiva pa je utemeljitev glavnega preiskovalca, ki je dejal, da postopek zoper Bidna nima smisla zaradi njegovih pešajočih kognitivnih sposobnosti, saj se po njegovem »v pogovoru ni niti spomnil, kdaj je umrl njegov sin Beau Biden, niti kdaj natančno je bil podpredsednik ZDA«. Preiskovalec je še menil, da nobena porota ne bi obsodila starejšega moškega, ki se ne spomni več takih enostavnih stvari. »Gospod Biden bi se poroti verjetno zdel kot simpatičen, dobronameren starejši gospod slabega spomina,« je zapisal v poročilo.
Bela hiša se je ostro odzvala na trditev, da predsedniku Bidnu pešajo kognitivne sposobnosti. To je razumljivo, saj se letos Biden poteguje za nov predsedniški mandat, in takšna ocena je voda na mlin njegovim nasprotnikom. Po drugi strani pa je res, da so javni nastopi predsednika Bidna vedno bolj bizarni. Pogosto daje vtis, da niti ne ve, kje točno je in zakaj, v svojih govorih občasno zajadra mimo v anekdote, ki so precej za lase privlečene, pači besede, predvsem pa zamenjuje kraje in ljudi. Tako je nedavno zamenjal francoskega predsednika Macrona s Françoisom Mitterandom, ki je že skoraj tri desetletja pod rušo.
