Piše: Željko Pantelić
Ruski veleposlaniki v Beogradu se že desetletja obnašajo, kot da bi bili podkralji Srbije, medtem ko srbski zakoni ne veljajo za ruska podjetja, kot tudi ne za kitajska, pa naj gre za pravice delavcev, spoštovanje standardov, kakovost izdelkov, plačevanje davkov, da ne omenjamo, da Moskva in Peking z “naložbami” generirata korupcijo in zlorabo položaja v Srbiji.
Predsedniki, premierji, ministri, vodje varnostnih služb, od leta 2004 do danes, redno oddajajo poročila v Deligradski 32, še posebej, kadar Srbija stori kaj, kar bi lahko zmotilo Kremelj ali ni v skladu z interesi Ruske federacije. Moskva celo vetoira izbiro ministrov, ki ji niso po volji ali ki predstavljajo problem za uresničevanje interesov in delovnih mest.
Ponižanje Srbije s strani ruskega veleposlanika Aleksandra Konuzina na beograjskem varnostnem forumu leta 2011 in znano retorično vprašanje “Ali je tukaj kaj Srbov” sta klasičen primer, kako Moskva vidi Srbe: če se niso pripravljeni žrtvovati za ruske interese, seveda pod krinko srbskega “domoljubja”, niso Srbi, ampak služabniki Zahoda.
Omenjeno bi se dalo še bolje videti skozi pripravljeno past ruskega predsednika Vladimirja Putina za Vučića in patriarha Srbske pravoslavne cerkve Porfirija: ne le da sta bila “nemeščena”, kot da se posipata s pepelom, zahvaljujeta in, metaforično rečeno, do tal klanjata nerazglašenemu ruskemu cesarju, ampak je bil posnetek teh mračnih nastopov postavljen v medije, urbi et orbi. Moskva ne prenaša dvojne igre svojih vazalov in snubcev, zato jih izpostavlja posmehu in zasmehovanju, tako kot je to opisal Vladimir Sorokin v svojih alegoričnih romanih.
Rusofilstvo v Srbiji je bilo vedno bolj stvar domišljije in manj razuma. Srbsko navdušenje nad Rusijo je bilo obratno sorazmerno z ruskim zanimanjem za Srbijo in njeno usodo. V Beogradu so slovenofilstvo in panslavizem v nekaterih delih ruske družbe stoletja razlagali kot posebno naklonjenost do Srbov, kar je globoko napačno. Kdorkoli je že vladal Rusiji, od carjev do komunističnih diktatorjev in Putina, je imel na Balkanu vedno druge favorite, nikoli Srbe, ti so v najboljšem primeru “polezny pridurok”, kot bi rekel Putin.
Rusija je, z izjemo prve svetovne vojne, vedno uporabljala Srbijo v svojem razdoru z Zahodom in Turčijo. Moskva/Sankt Peterburg sta bila večji del 19. stoletja prav tako velika, če ne celo večja, nasprotnika srbske neodvisnosti kot Avstro-Ogrska, Osmansko cesarstvo ali Velika Britanija.
Prvo diplomatsko srečanje med predstavniki nastajajoče srbske države in uradnega Sankt Peterburga se je na skrivaj odvilo leta 1804, ko je srbska delegacija prišla iskat vojaško in politično podporo Rusije proti Osmanskemu cesarstvu. Proto Mateja Nenadovića, odposlanca vodje Karađorđa Petrovića, in tri druge člane delegacije je po polnoči inkognito sprejel minister za zunanje zadeve Adam Čartorski in jih odposlal z besedami: “Srbija je tako daleč od Rusije, Turki pa so naši prijatelji.”
Ruski cesar Aleksander I. je priskočil na pomoč Srbiji šele, ko je Osmansko cesarstvo napadlo Rusko cesarstvo, prepričan, da lahko Napoleonovo zmago pri Austerlitzu leta 1806 izkoristi v svojo korist proti Rusiji. Ali moram posebej poudarjati, da so Rusi Napoleona preganjali vse do Pariza, vendar niso imeli ne interesa ne volje, da bi zaradi Srbov in drugih pravoslavnih ljudstev pregnali Turke z Balkana, vse do Konstantinopla?
Odnos takratnega Sankt Peterburga do Srbije se je najbolje pokazal v Sanstefanskem sporazumu iz leta 1878, ki so ga od prve do zadnje besede napisali ruski diplomati in odposlanci. Ta mirovna pogodba je bila v prid Bolgariji in Črni gori in ni predvidevala niti meje med Srbijo in Črno goro, temveč je kot nekakšno kopensko mejo del Raške regije še vedno pustila v posesti Porte, da bi preventivno preprečila združitev Beograda in Cetinja.
Na berlinskem kongresu je nekaj mesecev pozneje celo nemški kancler Otto von Bismarck – ki mu Srbi zagotovo niso bili simpatični – skupaj z Gyulo Andrassyjem, zunanjim ministrom Avstro-Ogrske, Srbiji dal več kot nekaj mesecev prej »mati Rusija« v sanstefanskem sporazumu.
Odnos med Srbijo in Rusijo se morda najbolje odraža v primeru generala Mihaila Černjajeva, ki so ga v Beogradu sprejeli kot mesijo-odrešenika, mu zaupali poveljstvo nad vojsko, nato pa ga po porazu na bojišču v srbsko-turški vojni 1876/1877 dobesedno izgnali.
Tudi ko je bila formalno na strani Beograda, kot v srbsko-bolgarski vojni – ne zato, ker bi izbrali Srbe, ampak ker so Sofijine poteze videli kot izdajo in nehvaležnost za vse, kar so storili za Bolgarijo – Srbijo pred popolnim debaklom ni rešila Rusija, temveč Avstro-Ogrska, ki je Bolgarijo po zasedbi Pirota prisilila, da je pristala na premirje.
Priključitev Bosne in Hercegovine leta 1908 jasno priča o nezaupanju, ki ga je ruska vlada gojila do Beograda. Ni ga predlagal Dunaj, Berlin ali London, temveč ruski minister za zunanje zadeve Aleksander Izvoljski. Njegov namen je bil doseči prost prehod ruske flote skozi Dardanele in Bospor, zato je sklenil pakt z zunanjim ministrom Avstro-Ogrske Aloisem von Aehrenthalom, ki je določal, da bo Dunaj prevzel Bosno in Hercegovino, Rusija pa bo dobila neomejen dostop do Sredozemskega morja.
Izvoljski je spregledal dve dejstvi. Najprej ni računal na moč panslavističnih gibanj v Rusiji in podcenjeval razpoloženje Srbov v Bosni in Hercegovini in Srbiji. Drugič, ni se zavedal, da v Istanbulu ne vlada Dunaj, temveč London in Berlin, zato njegov sporazum z Aehrentalom ruski strani ni bil veliko vreden za pridobitev varnega prehoda skozi turško ožino.
Kriza okoli priključitve Bosne in Hercegovine se je končala, ko je nemški kancler Bernhard von Bulow zagrozil cesarju Nikolaju II., da bo razkril tajni sporazum med Dunajem in Sankt Peterburgom. Da bi si Rusi rešili obraz, so morali priznati priključitev Bosne in Hercegovine. Ironija usode je, da je imperialna Rusija plačala ceno z izginotjem z zgodovinskega odra, ko je prvič, takoj in brez oklevanja, stala ob strani Srbiji, potem ko je Dunaj poleti 1914 napovedal vojno Beogradu.
Kontinuiteta ruske politike do Srbije je očitna tudi iz razpada ZSSR in SFRJ. Moskva je v prvi polovici devetdesetih let glasovala za vse resolucije proti Beogradu in je med konfliktom z etničnimi Srbi na Hrvaškem oborožila Zagreb. Mimogrede, Rusija je do uvedbe sankcij zaradi invazije na Ukrajino več investirala na Hrvaškem kot v Srbiji.
Moskva ni upoštevala prošnje Slobodana Miloševića niti enostransko sprejete odločitve Zvezne republike Jugoslavije, da se na predlog predsednika vlade Momirja Bulatovića leta 1999 pridruži zavezništvu Rusije in Belorusije. Med dvainpolmesečnim bombardiranjem Srbije ni bilo nobene ruske pomoči, kaj šele zaščite. Vsi, ki danes prisegajo na Putina, so Srbe pred 26 leti prepričali, da bo Rusija rešila Srbijo tako, da ji bo poslala “tajno orožje”. Sodeč po pridigi patriarha Porfirija, še vedno čakajo, da to orožje prispe.
Ruski predsednik Putin je med svojim prvim mandatom v Kremlju umaknil ruske sile iz KFOR-ja. Srbske samostane na Kosovu varujejo vojaki Nata, večinoma italijanski karabinjerji, zato pa imajo ruski veleposlaniki polna usta obrambe Srbije na Kosovu. Medtem smo videli, kaj se je zgodilo z Armenci v Gorskem Karabahu, ki so jih zaščitili Rusi.
Moskva je imela zelo pomembno vlogo tudi pri izstopu Črne gore iz državne zveze s Srbijo. Moskva je pomagala ne le ustno in diplomatsko, temveč tudi logistično in finančno pri obnovi neodvisnosti Črne gore. Ruska diplomacija in propaganda vse od okupacije Krima uporabljata primer Kosova kot precedens, s katerim upravičujeta in legitimizirata okupacijo ozemelj sosednjih držav.
Rusija za Srbijo ne predstavlja veljavne alternative v nobenem vitalnem sektorju, Beograd pa za Moskvo nima geostrateškega, gospodarskega ali varnostnega pomena, zlasti po ruski invaziji na Ukrajino. Niti kapljica nafte niti kubični meter plina ne more priti v Srbijo brez odobritve držav Severnoatlantskega zavezništva in kot smo videli, niti minister za zunanje zadeve Sergej Lavrov ne more prileteti na obisk v Beograd. Ni jasno, ali se je predsednik Vučić s povabilom Putina v Beograd želel zvito maščevati za ponižanja, ki jim je bil izpostavljen, ali pa verjame, da bo Putin res lahko priletel na letališče Surčin?
Srbija je lahko le ruski “grešni kozel” ali sredstvo za destabilizacijo jugovzhodne Evrope, če upoštevamo, da je Srbov dovolj veliko število, da bi bili evropska različica japonskih vojakov na Filipinih in v Pacifiku po drugi svetovni vojni.
Zaradi geografskih razlogov, geografije pa se, za razliko od zgodovine, ne da spremeniti, je kakršno koli vojaško zavezništvo z Rusijo nemogoče. Tudi salonski rusofili v Beogradu so to razumeli, ko so sprožili politiko vojaške nevtralnosti, kar je le drugo ime za vlogo “ruske pete kolone” v Evropi.
Glede na vse navedeno je logično, da bo Moskva v odnosih z ZDA in EU z Beogradom “trgovala” do konca. In to ni presenetljivo, tako delujejo vse velike sile, ne glede na to, ali imajo demokratičen, avtokratski ali kleptokratski sistem. Z veseljem hazardirajo z življenji drugih ljudi in usodo ljudstev ter držav, še posebej, kadar razen propagande in korupcije majhnega števila politikov nimajo drugih stroškov, kot je na primer primer Rusije in Srbije.
Moskva Beogradu ni nikoli zaupala in mu še vedno ne. Iskreno povedano, dvoličnost in prevare niso prihajale samo z ruske strani. In Srbija se je od krimske vojne do danes nekajkrat odločila za nasprotno stran ali pa je sklenila tajne sporazume v nasprotju z ruskimi interesi.
Kot nekoč Nikola Pašić, oče modernega političnega rusofilstva in diplomacije sedenja na več stolih, tudi današnja vlada vre od besed ljubezni do matere Rusije. Vendar pa tako kot Pašić trgujejo in poslujejo z Zahodom, pošiljajo otroke v zahodne šole, hodijo tja na zdravljenje, tam hranijo denar, kupujejo nepremičnine in vsako leto dopustujejo.
Nič novega pod soncem!
Vir: https://www.vijesti.me/kolumne/759948/dva-vijeka-ruskog-omalovazavanja-srbije
