Piše: Tanja Brkić (Nova24TV)
Čeprav so na meji, so v soboto, 27. maja, Svete Višarje za en dan postale povsem slovenske. V zraku so plapolale številne modro-bele-rdeče zastave in na vsakem koraku je bilo slišati slovenščino, da pa je bil dan popoln, je z neverjetno vožnjo na čas poskrbel še naš kolesarski prvak Primož Roglič. In medtem ko ima Slovenija danes več kot dovolj razlogov, da slavi pomembne trenutke, ki pišejo novo zgodovino, so nekateri še vedno patološko obsedeni s poveličevanjem in slavljenjem prejšnjega režima.
Svete Višarje so vsaj za en dan postale pravo kolesarsko središče Slovencev. Ponosni na kolesarskega asa Primoža Rogliča so slovenski navijači vztrajno mahali s slovenskimi zastavami, vse skupaj je bilo kot velika kolesarska Planica. Njegova zmaga se je simbolno zgodila prav tam, kjer je dr. Lambert Ehrlich leta 1933 razmišljal o samostojni Sloveniji in le dan po obletnici njegovega umora.
Zmago Primoža Rogliča je na samem prizorišču pospremilo na tisoče slovenskih navijačev. Roglič bo namreč postal zmagovalec dirke po Italiji. Na predzadnji etapi Gira je z izjemno vožnjo, kljub okvari kolesa v odločilnem trenutku, premagal Gerainta Thomasa in prevzel slovito rožnato majico. 33-letnemu Kisovčanu pa med kronometrom na Svete Višarje niti približno ni manjkalo podpore. Na startu v Trbižu in ob vsej poti do cilja so ga glasno spodbujali številni rojaki, ki so se odpravili v bližino italijansko-slovenske meje. Na sam vrh se je lahko podalo le 3000 imetnikov vstopnic, zato pa so navijači napolnili kotičke ob cesti proti znanemu svetišču Višarske Matere Božje.
Razpihovanje državljanske vojne
In medtem ko imamo na eni strani ponosne Slovenke in Slovence, ki slavijo trenutke, s katerimi se Slovenija piše v zgodovino, se drugi vedno znova vračajo nazaj oziroma so z eno nogo še vedno v času Jugoslavije in z določenimi dnevi počastijo spomin na komunistične diktatorje. Kot vsako leto je tudi tokrat v Izoli potekala prireditev ob “Dnevu mladosti”. Dan je namenjen titonostalgikon, ki naj bi 25. maja slavili njegovo rojstvo, čeprav je bil Tito dejansko rojen 7. maja. Pa vendar, na odru je plapolal njegov portret ob zastavah z rdečo zvezdo. V prvi vrsti ni manjkala niti Svetlana Makarovič, ki se nikakor ne more sprijazniti z osamosvojitvijo Slovenije in slovenskimi nacionalnimi simboli.
Ko primerjamo eno in drugo fotografijo, je razkorak več kot le očiten in razblini se vsak dvom v to, katera situacija je bolj primerna za slavo. Mlad kolesarki as, up Slovenije ali zločinec in diktator. Dan mladosti” ali bolje dan “Titove štafete” (25. maj) je prej kot vse ostalo, le izredno primeren trenutek za trezen razmislek o Titovi osebnosti in odnosu njegovih privržencev do nje. Kljub temu da je bila o njem kot uspešnem poveljniku partizanske vojske napisana skladovnica knjig, pisale so se pesmi o njem in narejenih je bilo veliko filmov, se je čaščenje njegove osebnosti sprevrglo v mit (izmišljeno pravljico) in kar je tukaj najbolj ironično je to, da slovenska levica stalno govori o neki progresivnosti in napredku, medtem ko je jasno, da je ne le zaostala za časom, ampak je praktično še vedno tam, kjer je bila pred več kot tridesetimi leti.
