Prejšnji ponedeljek je bila v ljubljanski mestni knjižnici napovedana predstavitev slovenskega prevoda knjige Alaina de Benoista »Manifest za evropski preporod«. Zaradi pritiskov politične levice je knjižnica prestavitev zadnji hip odpovedala. Dr. Tomislav Sunić bi moral sodelovati na pogovornem večeru ob predstavitvi knjige, namesto tega pa je privolil v krajši pogovor za našo revijo.
Danes (29. 10. 2018, op.p.) bi morali v Ljubljani sodelovati na pogovornem večeru ob predstavitvi knjige.
Bil sem povabljen in veselil sem se pogovornega večera ter predstavitve. Razočaran sem nad vodstvom knjižnice, ki je popustilo pod levičarskimi pritiski, ni me pa to presenetilo.
Navadno levičarji zaženejo vik in krik šele po dogodkih, tokrat pa je tega prišlo vnaprej, zlasti članek v Mladini je veliko pripomogel k temu …
Prebral sem to pisanje in sem presenečen nad neznanjem, ki veje iz njega, nad pavšalnim etiketiranjem, pri tem pa ti ljudje očitno sploh nimajo pojma o dejanskem pomenu teh etiket. Kar zapišite: sprašujem se, kašne sorte polintelektualci, če so sploh lahko govorim o intelektualcih, sedijo v tistem uredništvu. Preden so zapisali tiste nesmisle, bi me lahko poklicali in vprašali. Rade volje bi jim odgovoril in jih podučil.
Bi lahko rekli, da je pavšalno etiketiranje − fašist, rasist, ksenofob − na levici že kar nekaj časa čisto običajno?
S tem etiketiranjem prikrivajo svojo nezmožnost in tudi nepripravljenost, da bi sploh debatirali s svojimi političnimi nasprotniki. Namesto debate mora njihov nasprotnik razlagati in dokazovati, da ni -ist ali -fob. Postavljen si v podrejen položaj, in namesto da bi pojasnil svoje stališče, se moraš braniti pred diskreditacijo, če ti sploh dajo možnost, da se braniš.
Torej ima levica tak vpliv v družbi, da lahko dejansko izvaja cenzuro?
V zahodnem svetu ima levica kulturno hegemonijo. Na univerzah ima praktično popolno prevlado. V veliki večini tudi v drugem šolstvu, akademski sferi, kulturi, medijih, civilni družbi. Tako lahko postavlja standarde, kaj je »sprejemljivo« in kaj ne. In seveda so ti standardi izključno v njihovo korist. Tisti, ki se jih ne držijo, doživijo takojšen pogrom. Zaradi tega se tudi mnogi zatekajo k samocenzuri, zelo pazijo, da si ne bi na glavo nakopali pogroma.
Pri tem mislite različne mlačne desničarje?
Kar nekaj jih poznam, osebno se strinjajo z mojimi pogledi, vendar se jih ne upajo javno izražati. Bojijo se, da bi jim škodilo v karieri, jih spravilo bo kruh. Pa ne samo desničarji, so tudi takšni, ki se politično ne opredeljujejo, vendar z levico trobijo v isti rog, za vsak primer, da bi pokazali »zavednost«, da se komu ne bi zamerili.
Oportunisti zanje najbrž ni prava oznaka?
Niti ne, prej bi rekel oprezneži, prestrašenci, lahko tudi slabiči. Oportunisti so drugačni, oni nimajo prepričanja, ki bi ga morali skrivati. Oni si prepričanje privzamejo in ga nato izražajo, navadno so med najbolj gorečimi, če to pomaga pri njihov karieri, pri njihovi blaginji. Če bi bilo treba, bi se v trenutku zaobrnili za sto osemdeset stopinj, poznam tudi nekaj takšnih. Spominjajo na tiste nemške komuniste iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ki so čez noč postali goreči nacistični jurišniki.
Bi torej lahko rekla, da dobršen del te levičarske kulturne hegemonije sloni na slabičih in oportunistih?
Lahko in zato mora desnica predvsem stremeti k temu, da razbije to kulturno hegemonijo levice. Shodi na ulici, parole in zastave, vse to je krasno in spodbudno. Vendar je shod za tisti trenutek, za en dan, površinsko. Treba je iti globlje, širiti ideje prek ljudi, ki se ne pustijo zastrašiti.
Se vam ne zdi, da se to že dogaja s pojavom identitarnih, domoljubnih gibanj?
Seveda se in zato tudi tako žolčne reakcije levice. Bojijo se, da bi jim začeli oportunisti in slabiči odpadati in potem je z njihovo kulturno hegemonijo konec in s tem tudi konec njihove moči v družbi. Zato bodo naredili vse, da bi to preprečili. Zato tudi vsi pozivi k »ničelni toleranci do sovražnega govora«, ki so hkrati poziv k cenzuri in avtocenzuri. Zato preprečujejo političnim nasprotnikom, da objavljajo, da predavajo ali zborujejo na visokošolskih ustanovah. Ali pa, kot smo videli, poskusijo preprečiti javno predstavitev knjige, ki levičarjem ni pogodu.
(Celoten intervju preberite v novi številki Demokracije.)
