Pogovarjali smo se s podpredsednikom Slovenske demokratske stranke in evropskim poslancem Milanom Zverom, ki je tudi vodja slovenske delegacije v evropskem parlamentu. Govoril je o treh desetletjih SDS, delovanju v evropskem parlamentu in izzivih, s katerimi se soočata Slovenija in Evropska unija.
Gospod Zver, ste avtor več knjig o Slovenski demokratski stranki. Leta 1996 ste izdali knjigo Sto let socialdemokracije, leta 2009 knjigo Dvajset pomladi SDS in sedaj še knjigo 30 let zvestobe Sloveniji. Kot vemo, je SDS pravna naslednica tako Slovenske demokratične zveze kot Socialdemokratske zveze Slovenije …
Knjiga 30 let zvestobe Sloveniji je prikaz zgodovine stranke, ki je bila ena prvih lastovk znanilk slovenske demokracije. Slovenska kmečka zveza je bila ustanovljena sicer že prej. Takrat so prisegali na to, da so predvsem stanovska organizacija. A če danes pogledamo nazaj, lahko ugotovimo, da so dejansko bili prva neodvisna politična organizacija po drugi svetovni vojni na Slovenskem, čeprav takrat tega dejstva niso smeli tako opredeljevati. Seveda ne gre za primat, kdo je bil prvi. Pomembno je, da so se naposled pridružili Demosu, ki je združil opozicijske sile in izvedel vse potrebne zadeve, da je slovenski narod dobil svojo državo. Tudi o tem pišem v knjigi.
Prvi pogoj za to je bil dogovor o ustanovitvi Demokratične opozicije Slovenije DEMOS. Kako ocenjujete vlogo obeh strank in Demosa, ki ga je vodil Jože Pučnik, pri osamosvojitvi Slovenije?
V začetku so v njej ključne vloge res opravljali člani SDZ in SDZS. V naši stranki pa smo predvsem ponosni na vlogi, ki sta jo opravila Jože Pučnik in Janez Janša. Podrobno poznam zgodovino Demosa, zato lahko izrečem trditev, da si težko predstavljam razvoj dogodkov, kakršen je bil, brez njiju. Tisti, katerih intimne opcije so bile drugačne, pa niso kaj prida pomagali. Nasprotno, že na samem začetku so oteževali osamosvajanje in demokratizacijo. Ker mainstream zgodovinopisje piše drugače, me ne bi presenetilo, če bi bil kdo drug prikazan kot glavni akter dogodkov, npr. Kučan.
Seveda nimava časa ne prostora, da bi šla podrobneje skozi zgodovino SDS. V čem pa je po vaše skrivnost uspeha SDS, da ji je kljub številnim udbomafijskim poskusom, da jo uničijo, uspelo voditi dve vladi, stala in obstala ter celo zmagala na lanskih predčasnih državnozborskih volitvah?
SDS je v tridesetih letih prehodila trnovo pot. Vsi napadi so jo le še krepili. Udbomafija ima neizmerne finančne vire. Ustanavlja ali kupuje stranke, politike, medije, publiciste, vse, kar vpliva na javno mnenje. SDS je ostala najbolj odporna na to. To šefe na drugi strani najbolj jezi. Zanimivo, od začetka do danes so se pritiski, da se SDS zlomi, le še krepili. V svoji knjigi pišem nekaj tudi o tem. Zlasti opis zadnjega desetletja se bere kot kriminalka. Vseskozi je šlo za poskus kriminalizacije SDS in posledično za osamitev. Za evropske volitve smo sestavili koalicijo s SLS in stratege levice precej presenetili.
SDS je premočno zmagala na lanskih državnozborskih volitvah, a desnosredinske vlade ni mogla sestaviti. Tako smo dobili novo levo vlado pod vodstvom Marjanca Šarca, ki jo podpira tudi ekstremistična Levica, po novem pa še SNS pod vodstvom Zmaga Jelinčiča. Kako ocenjujete njeno delovanje?
Te vlade usodno ne zaznamuje samo dejstvo, da je manjšinska, ampak da so jo sestavile stranke, ki so poraženke volitev. Predsednik vlade ima tako težave z legitimnostjo. Ima zagotovljeno večino z Levico, ki si je pridobila idealno pozicijo – za nič ni odgovorna, a vlada pleše tako, kot ona igra. Tu gre za sistemsko prevaro državljank in državljanov. Jelinčič sporadično podpira Šarca in vlado. Gre za enega najbolj zvitih politikov. Včasih se mi zdi vse skupaj ceneno, še posebej ko podpre slab proračun ali hvali Šarca …
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija.
Metod Berlec
