Dr. Marko Kos: Kaj so bili Hafner, Popit, Šetinc? Oznanjevalci VKPB. Čim bolj je postajala tehnika zahtevna, digitalizirana, tem bolj so bili izgubljeni. Najbolj inventivni inženirji so odhajali iz takšne represije!

  • Napisal  Metod Berelec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Marko Kos je doktor tehniških znanosti in avtor več knjig. Dr. Marko Kos je doktor tehniških znanosti in avtor več knjig.

Ob izidu njegove nove knjige z naslovom Slovenci na poti iskanja resnice, smo se pogovarjali z doktorjem tehniških znanosti Markom Kosom. V uvodu knjige je zapisal, da Slovenci zaman iščemo resnico. »Človeštvo jo že od pamtiveka išče, pa je ne najde. Čim bliže ji je, tem bolj se mu odmika. Kajti resnice ni, je izmuzljiva.« Je tudi avtor prispevka Slovenska dediščina na preizkušnji, ki je izšel v zborniku Iskanje slovenske poti, ki je izšel tudi pri naši založbi Nova obzorja. In njim smo govorili o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Gospod Kos, v predgovoru vaše nove knjige, ki nosi naslov Slovenci na poti iskanja resnice, ste zapisali, da »resnice ni, je izmuzljiva«. Marsikdo se z vami ne bi strinjal in bi rekel »resnica je ena sama«!?

Resnic je več, ni ene same. Mnoge so terjale heroje in smrti dvomljivcev. So samo pravi odgovori na trenutne probleme. Sam sem dvomljivec, iščem odgovore, ki bi nam olajšali usmeritev na najboljšo pot.

No, zadnji šef slovenske partije Milan Kučan pa bi dejal, da obstaja več resnic …

V enoumju je bila ena sama. V demokraciji morajo ljudje iskati sebi najbližjo, a je ne vsiljevati drugim. Boja za resnico se držijo potoki krvi.

V naši reviji ste v zadnjem letu, dveh objavili veliko člankov, tudi takih, ki zadevajo dogajanje med drugo svetovno vojno. Takrat ste bili dijak. Na kratko: kako ste jo doživljali?

Doživljal sem jo kot pravo môro. Že decembra 1941 so Italijani ustrelili mojega prijatelja Dalija Baloha na pragu stričeve hiše v mestu. Jeseni 1942 je padel moj bratranec Stanko, brat pesnika Daneta Zajca. Zatekel se je k nam iz Moravč in spal v očetovem ateljeju, a je takoj odšel k partizanom. Leta 1943 je padel moj prijatelj Vane Groznik v Ljubljanski brigadi. Nekaj sošolcev je padlo pri domobrancih, nekaj pri Nemcih, celo pri SS. Vsak se je reševal po svoje. Niso padli zaradi ideologije. Jaz sem preživel v Ljubljani kot zidarski pomočnik.

Je bil izbruh komunistične revolucije na naših tleh ena največjih nesreč za slovenski narod?

S prijateljem prijateljem Tonetom Stanovnikom sva sledila Kocbeku in njegovim Premišljevanjem o Španiji, ki jih je objavil v reviji Dejanje. Zato sem vedel, kaj prinaša sovjetski teror. Ker je partija začela neusmiljeno pobijati močne osebnosti, ki se jih je bala, in celo njihove otroke, je razdvojila Slovence za več generacij. Ne vem, kdo in kdaj bo zbrisal ta njen veliki greh …

Kako pa ste kot Ljubljančan doživljali t. i. osvoboditev po drugi svetovni vojni? In obračun s protirevolucionarnim taborom, meščanstvom, Cerkvijo in še bi lahko našteval …

Moj brat Janko je opisal našo družino: Umetniki in meščani in v drugem delu Ideologi in oporečniki. To že vse pove. Mati je imela v svojem rodu župnike, oče, akademski kipar, pa liberalce in komuniste.

Bil sem na vlaku z bežigrajskimi fanti za koncentracijsko taborišče Gonars, ki so ga partizani zajeli, doživel sem partizanščino na Kočevskem; ker sem bil premlad, sem ostal v delovni brigadi. Moje sošolce z gimnazije, ki so hoteli domov, še sedemnajstletnike, pa so partizani večinoma pobili. Moj sošolec Dušan Lajovic me je prepričal, da nisem silil domov, ker je slutil nevarnost, jaz sem bil pa naiven. V roški ofenzivi so nas Italijani zajeli. Materini sošolki, ki je imela znance pri Italijanih, se je posrečilo, da so me izpustili. Tako sem ušel partizanom, vabili pa so me k četnikom in k domobrancem. Vsem sem se ognil kot zidarski pomočnik pri firmi Didek. Po koncu vojne sem bil nekaj časa zaradi znanja jezikov prevajalec. O pobitju domobrancev sem izvedel šele leta 1962, ko sem gradil počitniško hišo na Rakitni in mi je tesar Laščan zaupal, da je njegovih pet sinov končalo v Rogu. Moj bratranec Dane Zajc je v svojih dramah opisal to sovraštvo in uboje. Na univerzi sem se vstopa v partijo obranil, moj prijatelj Zvone Birsa je napovedal prelom s Sovjeti in čistko med nekdanjimi partizani. Vse moje sošolce iz vojaškega študentskega doma so odpeljali na Goli otok. In čez nekaj let sem jih kot vodja konstrukcijskega biroja v Litostroju sprejemal na delo, da niso ostali brez plače. O trpljenju na otoku niso nikoli niti črhnili.

Kot inženir sem se vključeval v organizacijo Raziskovalne skupnosti. S skupino na GZS smo predlagali Inovacijsko skupnost, da bi bile raziskave povezane z razvojem v podjetjih, kot osnova za inovacije za dvig dodane vrednosti in BDP. Organizacija Raziskovalne skupnosti, ki je v veljavi še danes, je neproduktivna in nazadnjaška kot sovjetski model, ki je neinovativen. Vendar nas niso poslušali. Slovenija je bila po inovacijah, ki pomenijo realizirane izdelke s patentnimi prijavami, na enem zadnjih mest v Evropi. Naši raziskovalni projekti sežejo samo do druge stopnje tehnološke zrelosti TRL 2, do temeljnih raziskav, razviti pa dosežejo TRL 9, kar pomeni prototip, testiran v operativnem  okolju.

Mi smo štirikrat manjši od Avstrije, BDP imamo dvakrat manjši na prebivalca, imamo pa 3,5-krat manj patentnih prijav na prebivalca, kar je glavni kazalnik inovativnosti. Tako je zazijal prepad med raziskavami in industrijo, ki je hotela napredovati, in to s kooperacijo z univerzo na njenih projektih. Tempo tehnološkega razvoja diktira industrija. V zahodnih podjetjih sem našel podporo pri profesorju Freemanu z Zniverze Sussex, ki je bil takrat vodilni teoretik o inovacijah. Povabil sem ga k nam, da je pomagal pri ustanovitvi Inštituta za raziskave, razvoj in projektiranje v Litostroju leta 1970 s 300 inženirji. Lahko se učimo od zagonskih podjetij, kako se razvije inovacija od ideje naprej vse do izdelka.  

O tem sem objavljal knjige: Pot iz neinovacijske družbe, Industrializem, Pot Slovenije k odličnosti, Slovenska inteligenca, Inovacijski menedžment in druge. Premaknilo se ni nič, ker je partija podpirala vladne inštitute za bazično znanost brez kooperacije z industrijo. Komunisti so blokirali napredek Slovenije…

Celoten veliki intervju preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh