Pogovarjali smo se z novinarjem, s televizijskim voditeljem in priznanim zgodovinarjem dr. Jožetom Možino, ki je nedavno na podlagi svoje nadgrajene doktorske disertacije izdal knjigo Slovenski razkol, okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora. Na prvi uradni predstavitvi knjige v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, 11. decembra 2019, je bilo tako veliko zanimanja za knjigo, da so vstopnice takoj pošle, številni »zamudniki« pa smo ostali pred dvorano in predstavitev knjige spremljali prek televizijskega zaslona pred dvorano.
Gospod Možina, vaša predstavitev knjige v prepolni Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma je mnoge fascinirala, še bolj pa to, da je knjiga v tednu dni že pošla. Zakaj po vašem tolikšno zanimanje?
Knjiga je bila v tednu dni razprodana. To veliko pove. Sedaj zbiramo prednaročila za ponatis, ki bo v kratkem. Zakaj tako zanimanje? Brez dvoma zato, ker pišem o zgodovini, ki je bila dolgo prekrita z lažjo in manipulacijami in je zato nedokončana, v bistvu del naše stvarnosti, kar sem omenil tudi v Cankarjevem domu. Zato je to knjiga, ki pomeni naložbo v prihodnost, saj prinaša zgodovinsko resnico, ki je hkrati olajšanje predvsem za skupnosti, ki so trpele, oni, njihovi potomci, in so morale dolgo, predolgo prenašati laž. S tem delom želim pomagati k prekinitvi prenašanja travm nepredelane zgodovine, ki bremenijo in hromijo naše družine in nacijo v celoti. Bralci bodo vedeli, o čem govorim.
No, sam bi ob tem izpostavil, da je knjiga vsebinsko zelo bogata in prinaša presenetljivo veliko novih, še neznanih dokumentov, ki v marsičem spreminjajo dosedanji pogled, sploh na prvo leto okupacije.
Gotovo, to so bralci hitro opazili, tako da se je, potem ko so prišli mednje prvi izvodi, kar usulo, knjigo so hoteli imeti tudi sosedje, sorodniki, prijatelji … Tudi sem upal, da bo to delo, ki bo prišlo na knjižno polico vsake resnicoljubne slovenske družine, in to se sedaj res dogaja. Končno pa ponuja nedvoumno podlago za argumentacijo v javni sferi, kjer ljudem, ki se soočajo z desetletja betoniranimi miti, pogosto zmanjka protiargumentov. Če kaj, ta knjiga razbija revolucionarno mitologijo in partizansko gibanje, okupatorja in protirevolucionarno stran postavi na tiste mesta, kamor sodijo. Izhajal sem iz dveh predpostavk. Vrednotno središče knjige je trpeče slovensko civilno prebivalstvo, njegove žrtve in stiske in ne kakršnakoli ideologija. Žrtve in povzročitelje po sodim vse po enakih merilih.
Velik prodor te knjige, za katerega vsak dobronameren človek ve, da je sad znanja, trdega dela in odrekanj pa tudi poguma, je sprožil tudi nasprotovanja, celo žalitve. Nedavno so vam na predstavitev v Konzorciju poslali provokatorje …
Res, za slednje lahko rečem, da sem jih vključil v predstavitev kot živi primer ostalin revolucionarne poškodovanosti uma s še vedno izraženo nasilno komponento. Potem ko so predstavitev knjige skušali ovirati, pa so nekje vmes, ko sem predstavljal najbolj ključne odlomke knjige, sploh pa prvič videne dokumente in izjemne grafične prikaze, pa so umolknili in »podlegli« pripovedi. Zato jih je tudi njihov kolovodja začel klicati ven. In res so se pobrali še pred koncem. Bili so dobrodošla poživitev.
Glede žaljivih zapisov. Čakam kakšno strokovno oceno, a te še ni, zato so proti knjigi spustili res ubogo skorumpirano novinarsko paro, polno milijonskih dolgov, ali pa kakega samoljubca, ki ga razjeda zavist ob nedvomnem uspehu knjige med bralci. To je naša folklora, pametni ljudje temu ne nasedajo. Gotovo pa bodo sedaj sledili bolj sofisticirani napadi.
(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)
