O povojnih zunajsodnih pobojih pred 75 leti in 30. obletnici prve spominske slovesnosti v Kočevskem rogu smo se pogovarjali s teologom in filozofom ter predsednikom Društva Združeni ob Lipi sprave dr. Janezom Juhantom. Z njim smo se dotaknili slovenske medijske scene in aktualnih družbenopolitičnih dogodkov.
DEMOKRACIJA: Gospod Juhant, v Kočevskem rogu je v soboto (pogovarjali smo se v petek, 12. 6. 2020, op. a.) potekala že 30. tradicionalna slovesnost v spomin na kruto pobite pripadnike Slovenske narodne vojske, ki so jih tam pred 75 leti umorili komunisti. Obletno spominsko mašo za žrtve revolucionarnega nasilja so tokrat pripravili ob roškem breznu pod Macesnovo gorico. V zadnjih letih opravljene raziskave namreč navajajo, da je največje grobišče v Rogu pobitih domobrancev brezno pod Macesnovo gorico in ne brezno pod Krenom, kot so predvidevali doslej. Kako to komentirate? Očitno je torej, da so bile prva spravna slovesnost leta 1990 in vse naslednje praktično na napačnem kraju.
JUHANT: Ne čisto, saj so bili tudi tam zunajsodno pobiti ljudje, med njimi lahko tudi Slovenci in je bila sv. maša za pobite, a to v glavnem niso bili domobranci, pač pa pripadniki vojsk sosednjih narodov. Očitno so tisti, ki so to vedeli, zavajali in še zdaj ne povedo – čeprav vedo (Zdenko Roter, Milan Kučan …), kje so arhivi ali podatki o pobitih, pogrešanih, tudi kje so trupla leta 1946 nasilno prekopanih narodnih voditeljev: Ehrlicha, Natlačena in še več drugih. Škof Vovk je ob oskrunitvi teh grobov pridigal: »Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove.« Gre pa tudi za druge nacionalno pomembne zadeve, ki bi jih lahko razjasnili. Enkrat bo sicer vse prišlo na dan, a zdaj bi to pomenilo, da omenjeni mislijo resno z demokracijo, tj. delitvijo oblasti in spravo med nami.
DEMOKRACIJA: No, če se vrneva nazaj v čas druge svetovne vojne in v čas, ko je na Slovenskem jeseni leta 1941 začela pustošiti Varnostna obveščevalna služba (VOS) Komunistične partije Slovenije, ko se je začela komunistična revolucija. Od kod pri komunistih tako sovraštvo do njihovih slovenskih rojakov?
JUHANT: Ni bilo glavno (in danes je podobno) sovraštvo, pač pa je bilo to sredstvo za nasilni prevzem oblasti in ropanje premoženja. Se je pa dolgoletno sejanje sovraštva, delitev, zavajanja in morjenja in drugih protičloveških vzorcev naselilo v duše posameznikov in naroda, da je to zdaj velik nacionalni problem. A ne toliko pri demokratih ali sorodnikih pomorjenih kot pri komunističnih dedičih, ki so jih vzgajali živeti na tuj račun, zdaj pa se jim privilegiji ukinjajo. Zato sem zapisal: »Sprašujem vas, levičarski sodržavljani, kje so vaše dostojanstvo, sram in vest.« Skrbi to posebej pri mladih, saj mediji in vzgoja sooblikujeta domnevne, ne resničnih krivcev za zaostritev razmer, kar se bo enkrat kot bumerang vrnilo vsem, ki to načrtno počno za ohranjanje svojih monopolov. Kakšno podobo pa o sebi dajejo tisti, ki to počno, tj. politično in finančno manipulirajo s politiki in medijskimi ljudmi? Se bodo mogli pogledati v svojem ali ogledalu svojih otrok? Sejanje sovraštva, laži in praznih obljub brez resnega dela je zelo kratkoročno in pogubno. Ti mehanizmi na glavo postavljenega sveta in življenja za nasilni prevzem oblasti − sovraštvo, laž, teror, pobijanje − so se začeli z nasiljem VOS pod vodstvom KP jeseni 1941. Več teh je še navzočih v družbi, spet za ohranitev nadzora in pridobljenih privilegijev, ki jih imajo nasledniki še danes. Zato še danes potreba po delitvi – sprevrženo je, da očitajo delitev tisti, ki sami najbolj delijo – prek gojitve sovraštva, očrnitve zavzetih za narod in državo ter prikrite kraje družbene lastnine, kar očitajo vladi, hkrati pa izvajajo poulični teror in zastraševanje. Očitno stari komunistični vzorci še delujejo v spremenjenih razmerah demokratične države za ohranitev privilegijev nekaterih.
(Celoten intervju si preberite v novi števiki revije Demokracija.)
