Piše: dr. Dimitrij Rupel
V zadnjih dneh se je nabralo precej (med seboj povezanih) spodbud in iztočnic: frankfurtski knjižni sejem in tamkajšnji nastop Slavoja Žižka, sektaštvo aktualne slovenske kulturne politike; vojna med Izraelom in Hamasom; ukrajinsko-ruska vojna, nova slovenska zunanja politika, odločanje s kvalificirano večino v EU, prihodnost Evrope, v luči sporov med starimi in novimi članicami; kitajski vpliv v Srednji Evropi; vprašanje verodostojnosti medijev in sploh problem resnice…
V nasprotju z velikim sočutjem s Palestinci, ki ga je mogoče zaznati v slovenskih medijih, Slovencev, ki so kdaj obiskali Gazo, ni prav veliko. Sam sem eden njih. Svojo pot v Gazo (in seveda na Zahodni breg Jordana) sem že kdaj opisal in ugotavljal, da je palestinsko življenje za evropske pojme neznosno. Predstavljajte si, da na ozemlju, ki je enako kot ozemlje koprske občine, živita dva milijona ljudi. Moja poanta, ko sem kot slovenski ali evropski funkcionar hodil po Bližnjem vzhodu, je bila, da bi se morala Evropska unija vesti do Palestincev vsaj približno tako velikodušno, kot se vedejo ZDA do Izraela. Udeležil sem se mnogih sestankov in mirovnih pobud v zvezi s Palestino, govoril z njihovimi predstavniki, toda problem je bil preveč zapleten, da bi ga bodisi Slovenija bodisi Evropska unija lahko rešili s takšno ali drugačno verodostojno formulo. Veliko je pomenil sporazum (med Egiptom in Izraelom) iz Camp Davida (1978) in novejši iz Osla (1993). Oba sporazuma sta spodbudila ameriška predsednika (Carter in Clinton).
Pred nekaj dnevi je palestinska organizacija Hamas, ki obvladuje Gazo, srdito in brezobzirno napadla Izrael, s čimer se je začela nova vojna, v kateri umirajo nedolžni ljudje. Hamasov napad je bil fanatičen in brutalen, kot je bil leta 2001 napad na nebotičnika v New Yorku.
Pri pripravah slovenskega nastopa na frankfurtskem knjižnem sejmu sem sodeloval približno leto dni, moje sodelovanje pa se je nehalo po prihodu in na željo nove ministrice, tj. 11. oktobra 2022. Glavno delo za nastop Slovenije v Frankfurtu (vključno z vabilom Slavoju Žižku) je bilo opravljeno že pred letom dni, naš program je bil obsežnejši in finančno bistveno bolj varčen (štiri milijone) od aktualnega (7 milijonov). Med drugim smo v letu, ko sem vodil JAK, pripravili, v angleščino in nemščino prevedli in plačali “frankfurtski zbornik” oz. Priročnik za Slovenijo, ki ga je nova uprava preprosto cenzurirala in zaprla v predal (glej prilogo).
Več TUKAJ.
