O slovenski kulturni, zlasti stavbni dediščini smo se pogovarjali z dr. Damjanom Prelovškom. Po njegovem mnenju imamo v Sloveniji zelo slabo spomeniško zakonodajo, a se niti te nihče ne drži. O Plečniku se le veliko govori, redko kdo pa ga tudi res razume, je še dejal.
V zadnjem času se zares ne govori prav dosti o kulturni dediščini Slovenije. Kaj so največji razlogi za zaskrbljenost zanjo?
Pravzaprav se o njej dandanes sploh ne govori. Ugotavljam, da je bil pred drugo svetovno vojno naš odnos do tega dela narodne identitete precej drugačen, čeprav gotovo ne idealen. Velik del slovenske inteligence je končal v Rogu in drugih množičnih moriščih, številni pa so tudi emigrirali. Od tedaj je prevladovala le še socialistična vzgoja, ki kulturni dediščini kot tudi slovenstvu ni bila naklonjena.
Dokler so se s spomeniki ukvarjali konservatorji, ki so izšli iz šole Franceta Steleta, so stvari še tekle v pravo smer, danes pa je stanje čisto drugačno in smo ena redkih evropskih držav, ki se za materialno kulturo svojih prednikov praktično ne zmeni več. Naša kultura je tako amputirana za pomemben del narodne identitete. Pred očmi nam podirajo celo najodličnejše dosežke slovenske arhitekture. Medtem ko cerkvene stavbe še imajo svoje skrbnike, je grajska arhitektura v razsulu.
Moj kolega zgodovinar in arhitekt Igor Sapač govori kar o stanju po tretji svetovni vojni. Pravi pogrom nad kulturno dediščino so komunisti vodili med vojno in kmalu po njenem koncu, ko so požgali skoraj vse gradove, na Kočevskem pa sistematično rušili cerkve. Obstajale so posebne občinske komisije za odstranjevanje spomenikov ljudske pobožnosti, to je kapelic in znamenj. Po vandalizmu se prav nič nismo ločili od današnjih talibanov. Če se bo to stanje nadaljevalo, bomo kmalu ostali brez materialnih prič svoje ustvarjalnosti, ki so pogosto tudi mnogo starejše od pisanih virov.
Brez njih prihodnji rodovi ne bodo razumeli, da plemstvo in duhovščina nista bila le razredna sovražnika proletariata, temveč nosilca slovenskega znanja in omike.
Dejali ste, da je varovanje kulturne dediščine pogoj za enakopravno sobivanje med evropskimi narodi. Lahko to obširneje pojasnite?
Vsak samozavesten narod brez manjvrednostnih kompleksov je ponosen na delo svojih prednikov in skrbi za kulturno dediščino. Da nam bo jasno, kako naj bi bilo treba skrbeti zanjo, zadostuje, če se odpeljemo samo čez mejo v sosednjo Avstrijo. Od evropskih dežel, ki so trpele pod komunizmom, se samo mi še naprej ravnamo po ustaljeni levičarski ideologiji.
Igor Sapač v intervjuju za Umetnostno kroniko, ki jo izdaja Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, navaja dva najpogostejša primera slovenske zaplankanosti. V prvem omenja enega znanih režiserjev, ki zanemarjanje grajske arhitekture celo odobrava, kajti čemu naj bi vlagali v »mrtve zidove«, če bi za isti denar on lahko posnel več filmov.
Gradove bi pozneje pač lahko na novo postavili, če bi se nam to zdelo potrebno. Drugi še bolj v nebo vpijoči primer primitivizma pa je izjava enega večkrat nagrajenih slovenskih arhitektov, češ da je takih stavb v Sloveniji in v Avstriji še veliko, in če jih pri nas več ne bo, si jih bomo še vedno lahko ogledovali na Tirolskem.
Oboje je značilno za razmišljanje velikega dela naših intelektualcev, ki še vedno ne dojamejo, da smo si s samostojnostjo naložili tudi obveznost varovanja kulturnih spomenikov. Ne nazadnje smo si to zapisali tudi v ustavo. Še manj si s tem belijo glavo naši politiki.
Neverjetno!
Celo Matej Tonin, od katerega bi kaj takega ne pričakovali, se je javno zavzemal za uresničenje čisto nesprejemljivega načrta svojega sokrajana Joca Pečečnika na račun uničenja Plečnikovega stadiona, ki je od leta 2009 zavarovan kot spomenik najvišje kategorije, češ, ničvreden spomenik po nepotrebnem ovira razvoj. Koliko denarja smo pripravljeni vlagati v kulturno dediščino, veliko pove tudi primerjava z drugimi državami.
Medtem ko Čehi več kot polovico kulturi namenjenega denarja namenjajo ohranjanju stavbne dediščine, pri nas ta doseže komaj nekaj več kot pol odstotka ministrskega proračuna. Številka postane še bolj groteskna, če se zavemo, da je stanje na terenu porazno. Z odobrenim denarjem praktično ni mogoče obnoviti niti enega večjega objekta ob dejstvu, da se število razvalin dnevno povečuje. Gre za stotine objektov, ki so tesno povezani z našo zgodovino in kulturo.
Znani ste kot velik poznavalec Plečnikove zapuščine. Jo pri nas dovolj cenimo? Lani je bilo Plečnikovo leto – kako ga lahko povzamete? Je bilo za Plečnikovo zapuščino narejenega dovolj?
Plečnika imamo vsi polna usta, nihče pa se ne potrudi, da bi ga tudi razumel. Koliko ga cenimo, veliko pove to, da v našem glavnem mestu ni nobene po njem poimenovane ceste…
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
Lucija Kavčič
