O aktualnem dogajanju smo se pogovarjali s teologom, duhovnikom in političnim analitikom dr. Andrejem Markom Pozničem. Znan je po odličnih in jasnih analizah slovenskega in evropskega družbenopolitičnega dogajanja.
DEMOKRACIJA: Gospod Poznič, kako kot duhovnik, ihanski župnik in dekan domžalske dekanije doživljate izbruh epidemije novega koronavirusa, ki je delovanje Cerkve postavila povsem na glavo? Nekaj časa so maše potekale celo brez vernikov …
POZNIČ: Izbruh epidemije me je presenetil kakor vse druge. Vesel sem bil odločnega in jasnega ukrepanja naših škofov, ki so si upali prehiteti mencajočo Šarčevo vlado, ki je blefirala, »da vlada«, ob epidemiji pa popolnoma odpovedala.
Karantena je resnično ustavila celotno življenje župnije, Cerkev prav tako kakor vse države, pravzaprav svet. Sv. maše brez ljudi so bile zanimiva izkušnja, predvsem ob nedeljah in za veliko noč. Ker pa ima liturgija svoje bistvo v večnosti, pri Bogu, je bila prav tako doživeta in sveta kakor najbolj slovesna sv. maša z milijonsko množico.
DEMOKRACIJA: Kot vemo, je Slovenska škofovska konferenca na podlagi priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje izdala navodila za preprečevanje širjenja novega koronavirusa. Se lahko verniki v slovenskih cerkvah počutijo varne?
POZNIČ: Nihče se ne more počutiti varno. Odslej je »zdravstvena varnost« utvara. Lahko pa odgovorno ravnamo drug do drugega in upoštevamo ukrepe, ki smo jih prepoznali kot dobre pri omejevanju okužb (tu se še vsi učimo kako in kaj). V tem duhu verniki tudi ravnamo. Do zdaj nam dobro uspeva, saj ni slišati, da bi se kdorkoli okužil med verskimi opravili. Ni pa dvoma, da se bo tudi kdaj zgodilo, da se med kakšnim občestvom razširi virus.
Bog ne varuje svojega ljudstva na tak način, da bi ga poslal v karanteno za vse zemeljske tegobe. Bog najprej razširi pleča svojega ljudstva, da lahko nosi svoj križ in še križ sveta. Moč Cerkve je prav v tem, da zmore biti na križu. In to je skrivnost naše vere, da nas na križu Jezus rešuje. Vstajenje je dokaz njegove zmage nad smrtjo. Zmaga nad grehom in naše odrešenje pa sta se izvršila na križu.
(…)
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da se recimo stranka Levica tako zaganja v Slovensko vojsko? Najraje bi jo kar ukinila …
POZNIČ: Levica je stranka, ki jo ponuja udbomafija predvsem mladini, da ji spet ugrabi upor proti krivicam, ki izvirajo iz levega pola naše stvarnosti. Mladi vedo, da se je treba upreti, saj vidijo, da stvari niso take, kakršne bi lahko bile. Ne znajo pa prepoznati izvirov krivic in nepravičnosti, zato ostajajo pri občutkih ter svoj bes in gnev usmerjajo v napačno tarčo. Te občutke, t. j. neracionalnost, Levica kanalizira v korist ohranjevalcev titoizma.
Vojska je ta čas »in«, ker so napovedane investicije. Sliši se veliko, a gre z ministrstva za kulturo vsako leto podobna vsota za popolnoma prazne stvari, pa se Levica ne bo upirala, saj gre tisti denar »njihovim«. Vojska je hvaležna tarča, ker so investicije pregledne in visoke. Lahka tarča za demagoge. Prav tako se zdi dilema »denar rajši za bolnišnice in domove za starejše kot za vojsko« človekoljubna in racionalna, v resnici pa zakriva krivdo tistih, ki desetletja niso vlagali ne v enega ne v drugega, zdaj pa hočejo vse takoj. A četudi bi takoj začeli, stvari zahtevajo svoj čas. Spoštovanja časa, strateškega načrtovanja in potrpežljivosti, ki ga to zahteva, pa skrajna stranka ni sposobna. Levica je bolj vsem nam za pokoro, saj moramo poslušati od njih neumnosti in demagogije. Laže je namreč tako govoriti, kakor te laži in polresnice pojasnjevati in razkrinkavati.
(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)
