Piše: Lucija Kavčič
O monografiji Od imena do spomina smo se pogovarjali z njenim avtorjem dr. Ambrožem Kvartičem, ki je dejal, da so bile šege in navade, povezane z življenjskimi prelomnicami, v Sloveniji do sedaj že dobro raziskane in popisane, a so bila ta dela omejena lokalno ali pa tematsko. V njegovi monografiji pa so zbrane in povezane v eno knjigo, v kateri najdemo tudi takšne šege, ki so se v slovenskem prostoru udomačile šele pred kratkim.
DEMOKRACIJA: V uvodu ste zapisali, da takšne knjige, kot je vaša Od imena do spomina, na slovenskih knjižnih policah še ni bilo. Zakaj?
Kvartič: Šege, navade in obredje ob življenjskih prelomnicah so klasična in brezčasna tema v etnologiji, kulturni antropologiji in sorodnih vedah. Zato so bili tudi na Slovenskem po posameznih poglavjih in najrazličnejših lokalnih okoljih že zelo dobro popisani. Te prelomnice in njihovo obredje pa se doslej še niso znašli v isti knjigi kot celosten kolaž. Strokovna dela, ki so se te velike teme doslej lotila najceloviteje, so zaobjela šege in navade ob rojstvu (skupaj s krstom), poroki in smrti. Ta knjiga pa prinaša še vse vmes – šege, ki zaznamujejo izobraževanje, vojaščino, osebne praznike in obletnice, najrazličnejše verske obrede (zakramente), rituale ob sprejemanju v mladinske in delovne skupnosti in tako naprej. Knjiga hkrati postreže z obiljem odlomkov iz leposlovja, ljudskega gradiva, spominskih zapisov in časopisnih poročil, ki strokovnemu besedilu dajejo prepotrebno »dušo«, ter z bogatim fotografskim gradivom iz najrazličnejših časovnih obdobij – knjiga se namreč v nasprotju z veliko starejšimi deli ne ozira le v preteklost, pač pa zvesto popisuje tudi sodobnost.
DEMORKACIJA: Predvidevam, da je knjiga nastajala kar nekaj časa, saj je bilo treba preštudirati zajetno število virov. Kateri so bili glavni? Gotovo pa čisto brez terenskega dela tudi ni šlo?
Kvartič: Tema je tako obširna, da je samo z lastnim terenskim raziskovalnim delom ne more pokriti nihče. Še več; raziskovalke in raziskovalci posvečajo le enemu od poglavij v knjigi znatne kose svoje kariere. Tako je na koncu knjige dolg seznam literature uporabljenih virov in literature, ki je hkrati tudi priporočilo bralcem za nadaljnje prebiranje. Ta seznam se razteza od Valvasorja in narodopiscev iz 19. stoletja prek starejših preglednih del Borisa Orla, Vilka Novaka, Borisa Kuharja in Pavla Zablatnika do del Janeza Bogataja o praznovanjih in šegah maturantov, Helene Logar Podlogar o poročnih in pogrebnih šegah in Mateje Habinc o marsikaterem sodobnem vidiku šeg in navad; za vsemi temi avtoritetami pa je nato še kopica manjših raziskovalnih prizadevanj, ki so skozi prizmo teh šeg in navad popisovala sodobne pojave ter manjše lokalne skupnosti. Še veliko več virov pa je naneslo brskanje za ustreznimi ilustrativnimi besedili. Rezultati mojega lastnega terenskega dela so umeščeni v poglavje o ritualih delovnih in interesnih skupnosti ter o gradnji, do verskih voditeljev sem šel posebej popisat življenjsko obredje pri muslimanski in pravoslavni verski skupnosti v Sloveniji, skozi vsa poglavja pa je tudi veliko mojega terenskega fotografskega gradiva.
DEMORKACIJA: Doktorirali ste na temo sodobnih povedk /urbanih legend v Sloveniji in tudi o tem izdali knjigo. Kako ste prešli na šege in navade življenjskega kroga?
Kvartič: Ker gre pri šegah in navadah življenjskega kroga za klasično etnološko temo, se je z njo srečal vsakdo, ki je tej vedi posvetil leta svojega študija. Odločitev za temo (oziroma za rdečo nit knjige) je prišla v pogovoru z založbo Mladinska knjiga, ki je hotela v svoj knjižni program umestiti novo veliko pregledno etnološko delo. In ker je knjiga v prvi vrsti namenjena splošni, nestrokovni, javnosti, sem se čutil dovolj suverenega, da bom znal na kup zbrati večino že obstoječega gradiva in iz tega pripraviti enovito sklenjeno knjižno predstavitev te teme. Kljub delu, opravljenem za to knjigo, pa moja prva raziskovalna »ljubezen« vseeno ostaja pripovedna folklora.
DEMORKACIJA: Kaj pravzaprav je življenjski krog? Zakaj »krog« – lahko bi rekli »pot« ali »linija« …
Kvartič: Fraza »šege življenjskega kroga« je v etnologiji in kulturni antropologiji uveljavljena strokovna stalna besedna zveza. Beseda »krog« v njej sporoča, da gre za znotraj neke kulture stalno ponavljajoče se vzorce, le da se ti vzorci ne ponavljajo v času (kot se na primer pri šegah in navadah letnega kroga), pač pa od človeka do človeka – od ene življenjske poti do druge.
DEMOKRCIJA: Za katere navade življenjskega kroga bi lahko rekli, da jih na Slovenskem ni več in so samo še zgodovina? Ali pa vse nekako transformirane žive naprej? Katere so se najbolj modernizirale?
Kvartič: To je zelo široko vprašanje, kratek odgovor nanj pa je ta, da tako ali drugače opredeljene človeške skupnosti same sproti prepoznavajo pomen in upravičenost svojih obredov. Če neka šega oziroma obred času in njegovim vsebinam ne ustrezata več, bosta izginila ali pa se spremenila v navado – pa naj gre za postopno ali za hipno spremembo. Številnih nekdanjih šeg in obredov na Slovenskem tako danes ni več; dober primer je obred vpeljevanja matere – verski obred, s katerim je duhovnik porodnico, ki je po porodu (po starih verovanjih) veljala za nečisto ali celo nevarno, simbolno očistil in ji s tem omogočil polno vključitev nazaj v skupnost. Nekatere takšne spremembe v ritualnem redu je prinesel tehnološki napredek, druge so posledica sočasnih trendov, spet tretje so prišle skupaj s političnimi oziroma zakonodajnimi spremembami – s tem ko se je na primer v Sloveniji ukinilo obvezno služenje vojaškega roka, so šege in navade, povezane z njim, izgubile globlji smisel.
DEMORKACIJA: Novih pa je najbrž več vrst – od tistih, ki jih je prinesel sodoben način življenja, do tistih, ki smo jih morda prevzeli iz tujine ali so jih k nam prinesli priseljenci … Jih lahko opredelite, nekaj naštejete, nekoliko pojasnite?
Kvartič: Ne glede na omenjeno neprestano spreminjanje pa ostaja dejstvo, da bodo šege in obredje, ki človeka popeljejo skozi življenje, vedno obstajali, saj posameznikovo življenje osmišljajo, življenje skupnosti pa utrjujejo. Tako se bodo vedno ustvarjale nove kulturne sestavine z novimi vsebinami, ki pa lahko tu in tam tudi ustvarjajo vtis, da slonijo na starejši tradiciji – marsikoga na primer preseneti to, da so rojstnodnevni mlaji razmeroma nov pojav. Po drugi strani se novosti v ritualnem redu uveljavljajo tudi skozi popularno kulturo in družbena omrežja – na primer baby shower (zabava pred rojstvom otroka) ali gender reveal (javno obredno razkritje spola še nerojenega otroka), za katera v slovenščini sploh (še) nimamo ustreznice, sta pa med mladimi odraslimi že močno prisotna.
DEMORKACIJA: Kako gledate na položaj ali status domačih živali, danes hišnih ljubljenčkov (ki ste jim v knjigi namenili kratko poglavje) nekoč in danes?
Kvartič: Odnos med človekom in živaljo je eden od temeljev vseh človeških kultur tega sveta, pa naj gre za delo, prehrano ali za živali kot ljubljence. V teku dvajsetega stoletja pa se je odnos s slednjimi močno spremenil. Ljubljenci so danes za marsikoga enakovredni družinski člani, kar se kaže v marsičem, najbolj pa v tem, da tudi njih »doletijo« obredne vsebine, po katerih živi človek – na primer »osebna« praznovanja (rojstni dan) in šege, ki spremljajo njihovo smrt.
DEMOKRACIJA: Šeg in navad življenjskega kroga je veliko … Knjiga bi bila gotovo lahko še obsežnejša; nam lahko zaupate kakšen primer, ki ga morda niste uvrstili v knjigo?
Kvartič: Na področju šeg in navad življenjskega kroga se prekrijeta posameznik in skupnost. In čeprav je potek obredov marsikdaj predpisan, je tu še celo polje človeške individualne ustvarjalnosti, ki stvari zasuče po svoje in ki lahko, če to zagrabi dovolj ljudi, šege zasuče v novo smer. Tako tudi nastajajo vedno nove variante in čez čas niti več ne vemo, da ima neka šega svoj začetek. Raziskovanje sodobnih kulturnih pojavov je zato obsojeno na to, da caplja za dogajanjem na terenu in da zato iz raziskav kaj tudi izpade. Vendar se v tej »frustraciji« skriva tudi motiv za vedno novo terensko raziskovalno delo. Konkretno v tej knjigi na primer »manjka« praksa umivanja nog med mladoporočencema pri obredu cerkvene poroke, za katerega sem kljub pogovorom in brskanju izvedel en dan po izidu knjige).
DEMOKRACIJA: In za konec: tudi izid knjige je pravzaprav lahko povezan s kakšno šego ali navado. Boste oziroma ste izid te svoje knjige kako zaznamovali?
Kvartič: Seveda, saj brez tega »prazničnega rituala« – pa kakršenkoli že bo – delo ne bi bilo nikoli zares končano).
Biografija
Ambrož Kvartič (1985), doktor etnologije in kulturne antropologije, je raziskovalec sodobne pripovedne folklore in pedagoški sodelavec – asistent za folkloristiko in primerjalno mitologijo Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot napovedovalec in avtor dokumentarnih oddaj sodeluje z Radiem Slovenija, ustvarja pa tudi televizijske oddaje, pripravlja vsebine televizijskih kvizov ter piše in objavlja literaturo za otroke. Njegova monografija Od imena do spomina je izšla pri Mladinski knjigi.
