18.9 C
Ljubljana
nedelja, 14 aprila, 2024

(DOSJE) V Tavčarjevem letu zamolčana grenka resnica o znanem slovenskem literatu, uredniku in politiku, ki je med drugim močno oviral načrte škofa Jegliča za ustanovitev prve gimnazije s slovenskim učnim jezikom

Piše: Gašper Blažič

V letu, ki je za nami, smo obeležili stoletnico smrti znanega slovenskega pisatelja dr. Ivana Tavčarja, vodilnega ustvarjalca slovenskega realizma in enega naših največjih pripovednikov vseh časov, zato je vlada minulo leto razglasila za Tavčarjevo leto. Zagotovo najbolj ikonično Tavčarjevo delo »Cvetje v jeseni«, ki je prišlo tudi na filmsko platno, dejansko odseva avtorjevo resnično življenje, saj je bil tudi sam odvetnik in politik, močno razpet med podeželjem in mestom.

Ivan Tavčar se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko, kar pomeni, da je bil, podobno kot naš največji slovenski poet dr. France Prešeren, podeželskega izvora. Mimogrede, tudi Prešeren je bil pravnik in odvetnik. Po trivialki (osnovni šoli) v Poljanah je Tavčar nadaljeval šolanje na normalki (nižji gimnaziji) v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Novem mestu, zatem pa je študiral pravo na Dunaju. Seveda bi mu šolanje težko uspelo, če ne bi imel izdatne podpore dveh stricev po očetovi strani, ki sta bila duhovnika. Tavčar je torej imel za seboj podeželsko poreklo, izvirno ni bil meščanskega stanu (morda ga je to tudi notranje žrlo, tako kot še marsikaterega znanega literarnega ustvarjalca, tudi Prešerna), imel pa je tudi krščansko vzgojo. Kljub temu se je kasneje politično zapisal tedanjemu sekularnemu naprednjaštvu. Več let je urejal liberalno glasilo Slovenski narod, v začetku dvajsetega stoletja (1901-1907) je bil državnozborski poslanec, med leti 1911 in 1921 pa ljubljanski župan. Dve leti po koncu županovanja je umrl v Ljubljani, pokopan pa na Visokem pri Poljanah, kjer si je že četrt stoletja prej kupil posestvo.

Tavčarjeva križarska vojna proti Zavodu sv. Stanislava

Ni povsem znano, kdaj se je Tavčar navzel liberalnih idej, najverjetneje pa je bilo to v času njegovega šolanja v Ljubljani od 60ih let 19. stoletja dalje. Takrat se je liberalni tabor preko t. i. mladoslovencev šele začel dobro uveljavljati. Več o zgodovini slovenskega liberalizma lahko sicer izvemo v knjigi zgodovinarja dr. Zvonka Berganta »Slovenski klasični liberalizem« (Nova revija 2000), kjer je Tavčar pogosto omenjen kot eden od nosilcev slovenskega političnega liberalizma, ki je bil močno zaznamovan s kulturnim bojem, sam pa ni bil kdo ve kako liberalen.

Na tem mestu se seveda ne bomo podrobneje ukvarjali s celotno Tavčarjevo politično kariero in njegovo idejno formacijo. Tisto, kar nas najbolj zanima, je predvsem Tavčarjev odnos do tistih projektov, ki so postavljali temelje slovenskemu narodu tudi za sedanji čas. Leta 1898 je bil kot sarajevski oz. vrhbosenski pomožni škof Anton Bonaventrura Jeglič imenovan za ljubljanskega škofa. Že 20. avgusta istega leta je ob posledicah proticerkvenih izbruhov med dijaki in študenti na zborovanjih v Ljubljani spoznal zmotnost svojega prvotnega prepričanja, da bo mogoče s slogaštvom vzdrževati dobre odnose s proticerkveno stranjo. Škof Jeglič je tako sklenil, da njegova škofija potrebuje nov zavod za vzgojo in izobraževanje na krščanski podlagi. Že konec istega leta je Jeglič o svoji ideji seznanil tudi duhovščino, kjer pa se je pojavil odpor, povezan z dejstvom, da bo takšen projekt škofijo ogromno stal. Zato se je ljubljanski stolni kapitelj precej upiral škofovi drzni ideji. Kot piše Jože Jagodic v škofovi biografiji (»Nadškof Jeglič – majhen oris velikega življenja«, Mohorjeva družba 2013), so škofa Jegliča obiskali predstavniki mestnega občinskega odbora (župan dr. Ivan Hribar, podžupan dr. Karel Bleiweis in profesor dr. Požar), ki so mu svetovali, naj raje poveča obstoječe Alojzijevišče (zgradbo sedanje Teološke fakultete Univerze v Ljubljani na Poljanski c. 4, takrat je bil v njem katoliški dijaški zavod, op. G. B.).

Če je bil tedanji ljubljanski župan dr. Ivan Hribar še dokaj naklonjen sodelovanju s Cerkvijo (navsezadnje je bil narodno usmerjen), pa je bilo precej težje z dr. Ivanom Tavčarjem, ki je imel velik vpliv. Projekt izgradnje novega zavoda je namreč močno razburil tedanje naprednjake oz. liberalce, še zlasti pa krog okoli časopisa Slovenski narod. Škof Jeglič je sprva nameraval zidati zavod na škofijski pristavi pri Sv. Petru v Ljubljani (tam, kjer so sedaj klinične bolnišnice, mimo sedanje Poliklinike sedaj teče cesta, ki se je precej let imenovala po Jegliču, nato jo je komunistična oblast v duhu »bratstva in enotnosti« preimenovala v Njegoševo, kar je še danes, op. G. B.). Ta možnost je bila tedaj najbolj optimalna, saj ni bilo potrebno kupovati zemljišča, medtem ko bi obstoječe Alojzijevišče zelo težko širili. Prav Tavčarjev krog pa se je tej nameri zelo ostro uprl. Škof je namreč vložil vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja, časopis Slovenski narod pa je mestne oblasti v Ljubljani hujskal, naj se prošnja odbije. Ivan Hribar je v spominih zapisal, da mu je bila ideja o gradnji zavoda, ki je dobil kasneje ime po zavetniku mladine sv. Stanislavu Kostki, všeč, vendar pa zanjo ni mogel pridobiti Tavčarja, ki je preko časopisa Slovenski narod zganjal ostro gonjo proti temu projektu in organiziral celo javna zborovanja. Izkazalo se je sicer, da bi gradbeno dovoljenje ljubljanski mestni svet kljub pritiskom vendarle potrdil, vendar je bila Tavčarjeva gonja tako velika, da se je škof nato vendarle odločil za zidavo t. i. škofovih zavodov izven Ljubljane in sicer v Št. Vidu, ki je bil tedaj izven mestnega območja (sedanji Šentvid pa je del Mestne občine Ljubljana, op. G. B.) – še preden bi utegnil ljubljanski mestni svet odločati o tem. Temeljni kamen je bil tako položen leta 1901, štiri leta kasneje pa je Zavod sv. Stanislava sprejel prvo generacijo dijakov. S tem je slovenski narod dobil prvo gimnazijo s povsem slovenskim učnim jezikom. Navkljub Tavčarjevemu križarskemu pohodu.

Zapravljena Koroška v letu 1919

To je seveda le ena od epizod, ki je pokazala na siceršnjo Tavčarjevo politično slepoto. Res pa je, da Tavčar kasneje, ko je postal ljubljanski župan, z zavodom ni imel nobenega opravka, saj je bil ozemeljsko izven njegovih pristojnosti. Kar je po svoje srečno naključje. Žal pa je njegova politična kratkovidnost pustila posledice drugje – pri risanju novih meja.

Velja pa spomniti na še en dogodek, ki ga je v pismih bralcev v prvi letošnji številki Družine opisal Jožef Lampe. Oktobra 1918, že po koncu prve svetovne vojne, ko je avstro-ogrska monarhija razpadla in je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (kasneje priključena h Kraljevini Srbiji!), je celovški župan pisal ljubljanskemu (tj. Tavčarju), naj pošlje tja slovenske vojake, saj so avstrijski vojaki zapustili mesto. Tavčar se je izgovarjal, da nimajo hrane, čeprav ga je celovški kolega prepričeval, da je tam precej skladišč, polnih hrane. Ni pomagalo. Sledil je odgovor, da bodo meje že drugi določili. In res – kljub velikemu trudu dr. Lamberta Ehrlicha, ki so ga leta 1942 komunistični likvidatorji surovo umorili, je na pariški mirovni konferenci leta 1919 padla odločitev, da Celovec s Koroško ostane pod novo avstrijsko republiko. Plebiscit leto kasneje je to samo še potrdil.

Tu velja dodati še stališča Janeza Tavčarja, da smo veliko priložnost izgubili, ” … ko se je general Rudolf Maister sporazumel z avstrijskim generalom Passijem o meji, ki bi potekala 20 kilometrov nad Lipnico, Krnskim gradom, severno nad Celovcem in Ziljsko dolino. Takrat je bila že osnovana prva slovenska narodna vlada, liberalci z dr. Ivanom Tavčarjem na čelu – čeprav niso bili v večini – so največji krivci, da general Maister s svojo vojsko ni odkorakal na dogovorjeno mejo. V tedanji vladi so bili dogovorjeni, da bodo odločali s konsenzom, liberalci so zavlačevali in se potihoma dogovarjali s Srbi, ki so nato vzeli stvari v svoje roke in imeli največ »zaslug«, da je Koroška pripadla Avstriji.” (vir: Časnik)

Če bi leta 1919 tedanja jugoslovanska vojska, ki so jo seveda vodili Srbi, zasedla Celovec in Beljak, bi bil razplet mirovnih pogajanj drugačen. K matični domovini smo sicer dobili Prekmurje, žal pa ne Koroške in Primorske. Slednja je bila zaradi zvijačnih dogovorov priključena k Italiji, vrnjena pa – pa še to žal ne v celoti! – v letih 1947 (Julijska krajina) in 1954 (cona B Svobodnega tržaškega ozemlja). Ostali smo brez Trsta in Gorice, precejšen del slovenskega zahodnega etničnega ozemlja je še naprej ostal pod Italijo. Tako kot je Koroška tudi dandanes del avstrijske republike.

Za pridružitev Slovencev hrvaškemu narodu?!

Tu seveda velja spomniti tudi manj znana dejstva, kako se je takrat izrisovala tudi meja med Slovenijo in Hrvaško na nekaterih območjih, denimo na vzhodnih Gorjancih (Žumberk, hr. Žumberak) ter Marindolu ob Kolpi. Zgodovinar dr. Marko Zajc v svoji obširni monografiji “Kje se slovensko neha in hrvaško začne” (založba Modrijan 2006) omenja tudi manj znan, vendar boleč Tavčarjev citat: »V muzikaličnih sferah vlada mej nami in vami uže taka jedinost, a se ne sme več o dveh narodu govoriti, ampak, nego o jednem samem narodu. Mi Slovenci ne bi imeli ničesar proti temu, če bi se tudi na kulturnem in književnem pomenu ne govorilo več o dveh narodih, to je o narodu hrvatskem in slovenskem, nego o jednem samem narodu, to je o narodu hrvatskem.« To že kar precej sluzasto hvalnico je Tavčar izrekel leta 1882 na praznovanju dvajsetletnice hrvaškega pevskega društva Kolo in to po tistem, ko je bil ilirizem (težnja po združitvi južnoslovanskih jezikov v enega) že zdavnaj opuščen. Nič čudnega, da je v političnih zadevah, ko je šlo za vprašanja meje med slovenskim in hrvaškim ozemljem, Tavčar zagovarjal popuščanje v prid Hrvatom.

Vladimir Ravnihar pa je Tavčarjeva poslednja leta opisal takole: ” … Za politika je bil preveč čustven, ne hladen računar. Čustva so ga zapeljala, da je bil popustljiv, ko to ni bilo na mestu, pa se je od svojega temperamenta spet pustil zapeljati v nasprotni ekstrem. Nasprotniku, ki se je spravil nanj, ni bilo dobro. Znal je biti uprav nebrzdan, pri čemer ga je spodbujal njegov govorniški dar. V svoji retoriki je naravnost užival, še bolj se je naslajal ob gromovitem aplavzu svojih poslušalcev. Pa čeprav mu je bilo potlej žal, če je le šel predaleč. Imel je stalen dvor svojih občudovalcev, ki so nemalo podžigali to njegovo slabost. Kot politik ni bil razgledan. Čeprav brezkompromisen Slovenec, preko Kranjske ni segalo njegovo politično obzorje. Slovenski svet mu je bil zaprt. V tem pogledu ga je dopolnjeval Ivan Hribar, dokler sta vozila skupaj. V nove razmere po prvi svetovni vojni se ni mogel prav vživeti. Nova ‘partijska’ politika z njenimi orientacijskimi metodami je bila njegovi miselnosti čisto tuja. V poslednjih letih je umel obvladati svoj temperament. …” (vir: Gorenjski glas)

O Tavčarju in narodnem vprašanju je dr. Zvonko Bergant sicer pisal TUKAJ.

Vse to pa seveda ne odvzema vrednosti Tavčarjevemu nespornemu pisateljskemu talentu.

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine