Piše: Gašper Blažič
Če je bila medijska pozornost včerajšnjega dne posvečena bratenju komunistične nomenklature v Dražgošah – no, zdaj bodo vaščani eno leto imeli mir – , pa mnoge zgodovinske razsežnosti dražgoške tragedije iz leta 1942 ostajajo širši javnosti zamolčane. Denimo o tem, koliko časa so bili Dražgošani brez cerkve, ki so jo nemški okupatorji na maščevalnem pohodu januarja 1942 tako močno poškodovali, da je postala neuporabna. Svoje so seveda prispevali tudi domači sovražniki krščanstva, ki so rušili cerkve tudi drugod po Sloveniji še dolgo po končani vojni (denimo cerkev Kraljice miru na Kureščku, v kateri so kurili kresove, leta 1990 so jo začeli obnavljati).
Sicer dokaj majhna župnija Dražgoše, iz katere med drugim izhajajo predniki znamenite športne družine Prevc (prav zdaj najmlajša članica družine Nika osvaja prva mesta med smučarkami skakalkami), je sicer pod upravo župnije Železniki, od koder upravljajo tudi župnijo Zali Log. Žal zaradi pomanjkanja duhovniškega osebja od nedavnega ne morejo več zagotavljati nedeljske maše v Dražgošah, kjer so maše v tamkajšnji cerkvi sedaj le še ob sobotah zvečer vsakih 14 dni.
Samostojna župnija od leta 1876
Kot piše spletna stran Občestvo.si, so Dražgoše postala samostojna župnija leta 1876. Vas je bila sicer že pred tem dolga stoletja znana po romarski cerkvi, posvečeni sveti Luciji. Ob tem naj spomnimo, da je duhovnik, pisatelj in vsestranski družbeni ustvarjalec Janez Evangelist Krek leta 1913 svojo igro Sveta Lucija posvetil prav Dražgošanom, kot piše Marjeta Žebovec v svojem prispevku o omenjeni igri (TUKAJ).
Prvič se cerkev omenja leta 1535, vendar so jo na novo pozidali v letih od 1642 do 1647. Na dominantni legi nad vasjo je stala vse do leta 1942, ko so jo Nemci skupaj s hišami v vasi požgali in zminirali. Posebna znamenitost te cerkve so bili štirje zlati oltarji iz druge polovice 17. stoletja, ki jih je muzejsko društvo iz Škofje Loke uspelo pred rušenjem stavbe razdreti in prepeljati v Škofjo Loko, kjer jih zdaj hrani Loški muzej Škofja Loka. Od notranje opreme so ostale še orgle, ki so bile tedaj prenešene v Kranj, po vojni pa v Železnike, kjer še danes služijo svojemu namenu. Od zidov cerkve je ostala samo groblja kamenja.
Ko je bila januarja 1942 skupaj z vasjo porušena tudi znamenita romarska cerkev sv. Lucije, Dražgoše od takrat nimajo več svojega župnika, kar ni presenetljivo, saj je bila vas tako rekoč prazna, po vojni pa se zaradi komunističnega terorja mnogi duhovniki niso mogli vrniti. Povojna obnova porušene in požgane vasi je bila žal zaznamovana z ideološkim nasiljem. Ne samo, da so v bližnji Davči komunistični likvidatorji umorili svetniškega primorskega duhovnika Filipa Terčelja – pač pa poprej “klerikalna” vas Dražgoše ni smela več obnavljati niti cerkve, niti župnišča. Podobno se je dogajalo v še nekaterih župnijah, tudi v Poljanah, kjer so cerkev, ki je še stala, komunistični oblastniki porušili. Sicer je bila kasneje zgrajena nova, vendar na poplavnem območju, kot je nedavno v intervjuju razložil tamkajšnji župnijski upravitelj, arhidiakon dr. Jože Plut.
Zato so maše po končani vojni potekale kar na prostem, leta 1946 pa so župljani za silo uredili barako na Mažovi njivi. Zraven nje so leto pozneje postavili še zasilni zvonik in vanj obesili zvonova, rešena iz stare cerkve, piše Rok Pintar na spletni strani Občestvo.si.
Ko je leta 1959 v župnijo Železniki prišel novi župnik Maksimilijan Ocepek, kasnejši ljubljanski častni kanonik (umrl je leta 2016), ki je tako postal tudi upravitelj župnije Dražgoše, so se začeli pogovarjati o gradnji nove cerkve, vendar so bile razmere za gradnjo takrat še zelo zaostrene. Oblast ni dovolila gradnje cerkvenih objektov, zmehčala se je šele leta 1966 ob podpisu t. i. beograjskega protokola, ki je pomenil obnovitev diplomatskih stikov med komunistično Jugoslavijo ter Svetim sedežem. Šele takrat so v tedanji skupni državi nastopile ugodnejše razmere za gradnjo in obnovo. Zato je čudež, da se je projekt gradnje dražgoške cerkve začel že prej.
Oblast si je prostor, kjer so hoteli graditi cerkev, pridržala za svoj “Gazimestan”
Kakorkoli že, najprej je bilo treba rešiti vprašanje, kje sploh zgraditi cerkev. “Nekateri starejši farani so hoteli, da bi cerkev zgradili na mestu prejšnje cerkve. Po mnenju večine pa naj bi bila cerkev na bolj pristopnem kraju,” je zapisano na spletni strani župnije. Ob tem je zanimivo, da so jo sprva načrtovali na mestu, kjer danes stoji spomenik dražgoški bitki, komunistična oblast pa je to lokacijo odločno zavrnila, saj si jo je pridržala zase, za svoj “Gazimestan”, kjer sedaj potekajo vsakoletni politični mitingi, in si v ta namen zgradila pravcati glamurozni babilonski stolp, ki je viden že od daleč. Zato je bil takrat za gradnjo izbran prostor, kjer je že stala baraka – improvizirana cerkev.
Naj ob tem spomnimo, da je bil dražgoški spomenik zgrajen leta 1976 (osem let po tistem, ko je bila cerkev posvečena!). Kot je zapisano na spletni strani občine Železniki, je v spodnjem delu spomenika “prostor s spominsko ploščo in z reliefi okrašeno bronasto kostnico s posmrtnimi ostanki dražgoških žrtev”. “Pri sestopu do spomenika je v polkrogu narejen mozaik Ive Šubica s prizori dražgoške bitke in bitke na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil.” Ta betonski kolos dejansko predstavlja žalitev za vse Dražgoše, še zlasti pa za žrtve, ki so bile sprva pokopane na sveti zemlji, nato pa so jih barbarsko izkopali in prenesli v neposvečeno kostnico. Lahko samo ugibamo, koliko tedanjih milijonov, ki so jih zbrali vaščani za gradnjo cerkve in jih je oblast zaplenila, je končalo v tem razvpitem spomeniku.
“Leta 1963 je bilo po hudi bitki s takratno oblastjo, ki se nikakor ni mogla sprijazniti z dejstvom, da se v Dražgošah gradi cerkev, le izdano lokacijsko dovoljenje. Med tem je bil tudi že izbran arhitekt inž. Tone Bitenc, učenec mojstra Plečnika, ki je določil lego cerkve in dela so se lahko začela. 18. oktobra 1964 je bil blagoslovljen temeljni kamen. Leta 1965 je bila cerkev že pokrita, poleg nje pa je služil svojemu namenu tudi že nov zvonik. Pri gradbenih delih so vseskozi požrtvovalno sodelovali domačini,” še piše spletna stran. Tudi to cerkev so posvetili sv. Luciji. V njenih pritličnih prostorih so tudi veroučna učilnica, večnamenska dvorana, kuhinja in sanitarije. Prostori omogočajo prenočitev skavtom in drugim najavljenim skupinam.
Dne 18. oktobra 1964 so v temeljni kamen nove cerkve položili listino z naslednjo vsebino:
V letu gospodovem 1964, ko je drugo leto vladal Cerkvi papež Pavel VI., ko je drugo leto vodil ljubljansko nadškofijo dr. Jožef Pogačnik, ko je tretje leto zasedal v Rimu II. Vatikanski cerkveni zbor, povemo rajnim v spomin, živečim v opomin:
Pred 22 leti je zagrabil Dražgoše vojni vihar: vanj je vdrl sovražnik, postrelil moške, razgnal žene in otroke v druge kraje, vas oplenil in požgal, nato pa še vsak dom iz temeljev razstrelil, nazadnje tudi farno cerkev sv. Lucije – prav tristo let po njenem posvečenju. Po vojni se je večina družin vrnila na uničene domove. Z želeno voljo, neutrudnim delom in zvesto medsebojno pomočjo so si z zaupanjem v Boga sezidali nove domove in uredili življenje. Odkar domovi spet stoje, žele Dražgošani, da dobi tudi njihova far a primeren skupni dom v novi cerkvi. Ta naj priča o neomajni veri v troedinega Boga in Mater Marijo in iz katere so zajemali moč prejšnji rodovi in jo želi zajemati novi rod, zvest materi sv. Cerkvi. Če je stala stara cerkev, posvečena zavetnici sv. Luciji, nad hišami pod goro, naj bo nova cerkev sredi med njimi, da bo tako središče skupnega življenja. V njej naj se zbira novi rod k daritvam in molitvam, da ga bo v častnem življenju, trpljenju in delu hranila za večno življenje, krepila zvestobo v družinah in budila nesebično ljubezen – da se nikoli več ne ponove grozote preteklosti.
Složna skupna volja je postala dejanje po živem prizadevanju in požrtvovalnosti faranov, ki jih je vodil župn. upravitelj Maks Ocepek, hkrati še dušni pastir Železnikov in Zalega loga. Tako je po načrtu, ki sta ga izdelala ing. arh. Tone Bitenc in Tone Mlakar, po oblastni odobritvi stavbno podjetje Tehnik iz Škofje Loke opravilo začetna dela. V nedeljo 18. oktobra je blagoslovil temeljni kamen gospod generalni vikar in stolni prošt dr. Stanislav Lenič, namesto nadškofa Pogačnika, odsotnega zaradi koncila v Rimu, ob slovesni asistenci duhovnikov in vpričo farnega občestva – s prisrčnimi spomini na drage rajne in z najlepšimi željami za vse žive in prihodnje rodove. Da se zacelijo rane sovraštva, naj se iz te cerkve razlivata v vsa srca LJUBEZEN IN MIR. V Dražgošah, na praznik sv. Luka, v letu gospodovem 1964.
Cerkev je bila posvečena na binkoštno nedeljo, 2. junija 1968. Gradili so jo štiri leta, tako da so po 26 letih župljani končno dočakali novo cerkev.
Tiste, ki so hoteli graditi cerkev, so oblastniki ustrahovali, hkrati pa pobrali privarčevan denar!
Že pokojni Franc Kavčič, ena od prič dražgoške tragedije, se namere in poteka gradnje nove cerkve spominja takole: “Prvi sestanek za načrtovanje njene izgradnje je bil jeseni leta 1963. Udeležil se ga je tudi župan tovariš Osojnik iz Škofje Loke, ki je skupaj s svojimi somišljeniki z vsemi silami nasprotoval izgradnji cerkve. Dal nam je na izbiro: ali izgradnja cerkve ali cesta Dražgoše–Jamnik. Na sestanku je bila sprejeta odločitev o gradnji cerkve. Nato smo začeli zbirati dovoljenja za gradnjo. Po takratnem zakonu je bilo treba imeti zagotovljena sredstva na računu na banki in za dodelitev gradbenega dovoljenja je bilo potrebno zbrati 11 milijonov dinarjev. Z veliko truda in dobre volje smo ta denar zbrali in ga položili na račun v banko. Na podarjeni denar (donacije domačinov in dobrih ljudi) pa bi bilo treba takrat plačati 72 % davka, kar je pomenilo, da s preostankom denarja gradnje cerkve ne bi mogli niti začeti. Ker smo spoznali, da nam gradnja na ta način ne bo uspela, sem se posvetoval z odvetnico Ljubo Prener, kaj je mogoče storiti v tem primeru. Svetovala nam je, da lahko navedemo, da so nam denar za gradnjo cerkve ljudje le posodili. Tako smo ljudem izstavili račune za posojeni denar in se izognili plačilu prometnega davka. S temi računi pa smo si nakopali 14-dnevno zasliševanje (zaslišali so vse, ki so imeli račune o posojilu denarja).
Ker zasliševanjem ni bilo konca, se je delegacija 12 ljudi (s tremi »fički«) odpravila najprej do /ljubljanskega nad/škofa /Jožefa/ Pogačnika, ki pa ni imel poguma, da bi skupaj z nami odšel na sekretariat za verske zadeve. Tako smo tja odšli sami in prišli le do vratarja. Ta nas je odpravil z besedami, češ da ni nikogar od ljudi, ki jih iščemo, trenutno v uradu. Zato sva skupaj z Andrejem Marenkom odšla do odvetnice Ljube Prener in se z njo takoj odpeljala na občino Škofja Loka, kjer je ona po pravni poti uredila, da je bil naslednji dan denar na banki sproščen. Odvetnica Prenerjeva je tudi poskrbela, da se je s tem dnem končalo zasliševanje Dražgošanov in da se je z zbranim denarjem lahko začela gradnja cerkve. Cerkev je bila zgrajena leta 1966 /posvečena p dve leti kasneje, op. G. B./, cesta Dražgoše–Jamnik pa leto pozneje … Sam sem bil od vsega začetka v odboru za gradnjo cerkve, zato lahko jamčim, da so vsi navedeni podatki resnični.”
Sledovi dražgoške tragedije v novi cerkvi
Več o umetniški opremi cerkve si lahko preberete TUKAJ, omenim naj, da je likovno opremo cerkve prispeval znani umetnik in duhovnik Stane Kregar. Je pa vseeno treba spomniti, kako dražgoška tragedija odmeva v današnji cerkvi: “Gornji del freske na obeh straneh vstalega Kristusa izpolnjujejo simboli Jagnjeta, ki odpira pečate in štirih evangelistov. Na desni strani je v fresko vdelan tabernakelj. Poleg njega je še slika mož in fantov v plamenih in nad njimi angeli, ki njihove duše spremljajo v nebesa. Sama slika nazorno kaže, kako je umrlo veliko dražgoških žrtev in je vernikom stalen spomin na te žrtve.”
Zanimivo je tudi, da je mogoče opaziti med Kregarjevimi umetninami tudi poslikavo Fatimske Matere božje. Prav njej so posvetili gradnjo cerkev in to ne po naključju. “Ne smemo pa pozabiti tudi križevega pota, pri katerem vedno močnejše rdeče in črne barve prvih postaj ponazarjajo pot v trpljenje, oranžno ozadje nadaljnjih postaj pa izraža sočutje, ki ga je bil Jezus deležen na križevem potu. Potem sta rdeča in črna vedno bolj razklani in močni, da tako ponazorita velikost trpljenja. Pri zadnjih postajah pa postaja ozadje vedno svetlejše, da ponazori pričakovanje in upanje na vstajenje,” še piše spletna stran oz. avtor besedila Rok Pintar. “Pred cerkvijo pa je iz hotaveljskega apnenca postavljena spominska plošča z imeni padlih Dražgošanov med drugo svetovno vojno in pripisom MRTVIM V SPOMIN, ŽIVIM V OPOMIN.” Več o graditvi cerkve in cerkvi sami je v svoji knjigi Dni premišlja, ki so bili zapisal župnik Maksimiljan Ocepek.
Ker pa je bila v letih po vojni vsa pozornost usmerjena k novi dražgoški cerkvi, zato je bilo prizorišče najbolj žalostnih medvojnih dogodkov v Dražgošah kar malo pozabljeno. “Na razvalinah stare cerkve je zraslo že precej debelo drevje, kar ni bil primeren spomin na porušeno božjepotno cerkev. Zato so leta 1992 Dražgošani z velikim razumevanjem sprejeli pobudo tedanjega župnika Maksimilijana Ocepka za ureditev primernega pomnika. Marca 1992 so začeli odvažati ruševine. Po grobem čiščenju se je pokazalo, da je ponekod ostalo še nekaj debelega zidu, drugod pa je bil do temeljev porušen. V precejšnji meri pa se je ohranil tlak po cerkvi. Zidove so obnovili ali na novo pozidali do višine enega metra in jih fugirali. Na deloma ohranjene podstavke dveh stranskih oltarjev so položili stare kamnite plošče. Veliki oltar, ki je bil popolnoma porušen je dobil na novo pozidan podstavek in na vrhu betonsko oltarno ploščo. Da bi bil v zvoniku lapidarij z ostanki iz stare cerkve so leta 1993 nad zidove postavili štirikapno streho in jo pokrili s škriljem. Dokončanje te naloge Dražgošane še čaka. Kljub temu pa je na ruševinah stare cerkve nastal primeren spominski park.”
Kakorkoli že, Dražgošani so morali na svojo cerkev čakati dvajset let. Žal je dejstvo, da gre za majhno župnijo, kjer je vojna vihra zdesetkala prebivalstvo, pripomoglo k temu, da tu že dolga desetletja tod ni več stalnega duhovnika, sekularizacija in upad števila duhovnikov pa je to le še zaostrila. Vse tri župnije v sestavi, namreč Železniki, Zali Log in Dražgoše, v zadnjem času oskrbuje en sam duhovnik Tine Skok, župnik v Železnikih. Šele od lanskega oktobra dalje ima na voljo duhovnega pomočnika (msgr. Jože Hauptman, ki sicer deluje v župniji Stara Loka), kaplana pa župnija od lanskega poletja nima več.
Ob tem naj spomnimo, da je dan pred letošnjo dražgoško tragedijo, torej v soboto, 13. januarja, bila darovana sveta maša za vse žrtve dražgoške tragedije: pobite vaščane ter padle partizane in Nemce. To je sicer en mesec po prazniku župnijske zavetnice sv. Lucije (goduje 13. decembra), ko je na ta dan tudi celodnevno češčenje v Dražgošah.
Dražgoška cerkev je torej prostor miru in sprave, to je sprave med živimi in med mrtvimi. Pravo nasprotje netenju sovraštva. Po tej plati se lahko strinjamo, kar je nedavno dejal dr. Aleš Maver, da lahko Dražgoše postanejo kraj zbližanja. Tu velja dodati, da je sicer priljubljena skovanka “Lažgoše” dejansko žaljiva do nič krive vasi, ki jo dediči revolucije še vedno zlorabljajo za svoje nečedne namene. Tega si Dražgošani res ne zaslužijo. Zato se tudi v uredništvu Demokracije čutimo dolžne, da razkrivamo resnico o tem, kaj se je v tem delu Slovenije dogajalo med vojno in po njej.
Vir podatkov: Občestvo – spletna stran župnij Železniki, Zali Log in Dražgoše (obcestvo.si)
