1.5 C
Ljubljana
petek, 19 aprila, 2024

(DOSJE 1991) Kako se je leta 1991 osamosvojila Hrvaška in kako je Tuđman junija tega leta storil katastrofalno napako, zaradi katere je njegova država plačala visoko ceno

Piše: Gašper Blažič

Čeprav so odnosi med Slovenijo in Hrvaško v zadnjih letih stabilni, vemo, da od osamosvojitve obeh republik temu ni bilo tako. Marsikdo pa je medtem že pozabil, da se je ena najbolj usodnih zaostritev zgodila prav junija 1991, v času osamosvajanja.

Kot je znano, je Hrvaška prehodila precej težko pot do vzpostavitve lastne suverenosti na svojem ozemlju, kar se je zgodilo šele leta 1995, po izvedenih vojaških operacijah Nevihta in Blisk na do tedaj okupiranih območij t. i. Republike Srbske krajine, ki je predstavljala zahodna ozemlja načrtovane Velike Srbije. Čeprav je bila Hrvaška dejansko mednarodno priznana v paketu s Slovenijo, pa realni potek ločevanja obeh republik od razpadajoče SFRJ ni bil ravno sinhron. Že zaradi objektivnih okoliščin.

Hrvaška kot dvonacionalna država?

Poglejmo najprej osnovna dejstva. Slovenija je imela pred Hrvaško določeno geostrateško prednost. Neposredno je (kopensko) mejila na Italijo in Avstrijo, hkrati pa je bila edina jugoslovanska republika, ki ni mejila na Srbijo. Na svojem ozemlju tudi ni imela občin z znatnim deležem (avtohtonega) srbskega prebivalstva, kar je sicer imela Hrvaška. Slednja je bila po socialistični ustavi iz leta 1974 opredeljena pravzaprav kot dvonacionalna republika Hrvatov ter Srbov na Hrvaškem, kar je služila kot nekakšna varovalka pred morebitno obnovitvijo zloglasne NDH. Neuradno naj bi tako sestav milice ter SDV tedanje SR Hrvaške večinoma sestavljali Srbi. Ker je komunistična oblast zelo pazila, da na Hrvaškem ne bi prišla hrvaška nacionalna zavest preveč do izraza, je bilo dogajanje v tej republiki pred letom 1990 manj opazno kot v Sloveniji.

Hrvaška je imela prve večstrankarske volitve približno v istem času kot Slovenija, torej aprila 1990. Hrvaški sabor v novi večstrankarski sestavi pa se je konstituiral šele 30. maja 1990, ko je Slovenija že dva tedna imela prvo demokratično vlado – in zanimivo je, da je ta dan za Hrvaško od leta 2001 dan državnosti, torej osrednji državni praznik. Veliko večino parlamentarnih sedežev je zasedla HDZ pod vodstvom Franja Tuđmana. Prav na dan prvega zasedanja sabora je Hrvaška dobila dva nova funkcionarja: predsednika predsedstva RS Tuđmana kot predsednika zmagovalne stranke, ter novo vlado pod vodstvom premierja Stipeta Mesića, ki pa je vlado vodil le tri mesece, saj je bil že konec avgusta imenovan za hrvaškega člana predsedstva SFRJ namesto Stipeta Šuvarja, ki je bil pred tem tudi predsednik CK ZKJ. Mesića je v vladi tedaj nasledil Josip Manolić, slednjega je 17. julija 1991 nasledil Franjo Gregorić. Nasploh so se predsedniki vlade v prvi polovici devetdesetih let na Hrvaškem dokaj pogosto menjali. Medtem ko smo Slovenci predsednika in člane predsedstva (kar je določala stara kardeljanska ustava iz leta 1974) neposredno na volitvah, je na Hrvaškem predsednika in člane predsedstva izvolil sabor, torej parlament. Pred Tuđmanom je to funkcijo opravljal Ivo Latin. No, Tuđman se je dejansko takoj začel predstavljati kot predsednik republike (in ne predsednik predsedstva), saj so z ustavnimi amandmaji, sprejetimi dne 25. julija 1990, predsedstvo ukinili, ukinili so tudi naziv »socialistična republika« ter spremenili hrvaško zastavo, ki je namesto peterokrake rdeče zvezde dobila preprost grb v obliki šahovnice. S sprejemom nove ustave dan pred slovenskim plebiscitom, torej 22. decembra 1990, je Hrvaška dobila še nekoliko popravljen grb in zastavo, kot ju poznamo vse do danes. Zanimivo je, da je Hrvaška svoj plebiscit o samostojnosti organizirala šele 19. maja 1991, rezultati pa so bili zelo podobni slovenskemu plebiscitu dne 23. decembra 1990. No, pravzaprav je ta referendum imel dve vprašanji, drugo se je nanašalo na to, ali naj Hrvaška ostane v Jugoslaviji, tu je velika večina udeležencev (92 odstotkov) odgovorila PROTI. Prvo vprašanje pa je zajemalo tudi zagotovitev kulturne avtonomije ter vseh državljanskih pravic Srbom na Hrvaškem ter možnost za nadaljnje povezovanje Hrvaške z ostalimi republikami SFRJ.  Udeležba je bila nekoliko nižja kot na slovenskem plebiscitu, znašala je okoli 83 odstotkov, vprašanje je, ali se je referendum sploh izvajal na tedaj že srbskih zasedenih območjih.

Hrvaška je sicer nove simbole dobila hitreje kot Slovenija, a vse ostalo pa … (foto: Nicolas Raymond / Flickr)

Referendumska  odločitev je bila tudi osnova za saborski sprejem deklaracije o neodvisnosti dne 25. junija 1991, torej istega dne, ko je slovenska skupščina sprejela temeljne osamosvojitvene akte. Vendar za razliko od Slovenija Hrvaška ni prevzela efektivne oblasti, torej prevzem vseh federalnih funkcij (carinska služba, letalska kontrola, mejni prehodi…). Kar je bilo zaradi objektivnih okoliščin tudi razumljivo, saj so bile praktično vse hrvaške občine ob meji z Bosno in Hercegovino del t. i. Krajine, ki je začela nastajati v Kninu avgusta leta 1990 s t. i. »balvan« revolucijo ter oboroženimi terorističnimi akcijami (začele so se jim priključevati tudi občine na drugi strani meje). Že takrat so nekatere občine s srbskim prebivalstvom na svojo roko izvajale referendume o tem, da ne bodo del Republike Hrvaške, ampak bodo ostale v Jugoslaviji. Tako se je pripravljala repriza »amputacije« Hrvaške iz časa pred drugo svetovno vojno (to je takrat preprečil sporazum Cvetković-Maček z ustanovitvijo Banovine Hrvaške).

No, tu se zgodba o trnovi poti do samostojnosti Hrvaške šele dobro začne…

Osamosvojitev v paketu ali posamič?

Slovenske oblasti so precej časa upale, da bo skupen nastop s Hrvaško, tako na političnem kot obrambnem področju, olajšal pot do samostojnosti Slovenije. Bilo je namreč jasno, da bo mednarodna skupnost obe republiki obravnavala v paketu, kar je prinašalo tako prednosti kot slabosti. Dne 20. januarja 1991 sta slovenski obrambni minister Janez Janša in notranji mister Igor Bavčar v Zagrebu s hrvaškima kolegoma Martinom Špegljem in Josipom Boljkovcem sklenila obrambni sporazum o medsebojni pomoči. Obrambni sporazum oziroma dogovor je določal, da bo Hrvaška pomagala Sloveniji oziroma Slovenija Hrvaški, če bi katero od njiju napadla Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Vojaška grožnja je bila stvarna, saj je JLA čez nekaj mesecev res napadla obe republiki, ki sta razglasili samostojnost in neodvisnost. Obrambni sporazum je bil sklenjen v vročem času po slovenskem plebiscitu, ko so beograjski generali dvigovali glave in zahtevali brezpogojno razorožitev »paravojaških« enot Slovenije in Hrvaške. Seveda so ob tem uporabljali dvojna merila, kajti isto bi morali najprej zahtevati od srbskih paravojaških enot na Hrvaškem, ki pa jih je JLA ščitila in s pomočjo svojega letalstva že avgusta 1990 preprečila, da bi hrvaški policisti iz Zagreba »naredili red« v Kninu, ki sta ga tedaj obvladovala srbski župan Milan Babić in policijski »šerif« Milan Martić, ki je bil tudi voditelj paravojaške enote zloglasnih »Martićevih policajev« (ki so med drugim ugrabili tudi slovensko novinarko Tanjo Starič). Skratka: JLA, ki bi morala biti v tem primeru nevtralen faktor, je tu najprej prikrito, nato pa vedno bolj odkrito nastopala v prid srbskih krajišnikov.

V “Krajini” se je začelo dogajati že dobro leto pred zmago HDZ na volitvah… (foto: arhiv Demokracije)

Tuđmanovo tiho dogovarjanje

Kasnejši sestanki vodstev Slovenije in Hrvaške pa so pokazale – predvsem zaradi Tuđmanovega nonšalantnega obnašanja -, da sporazum ne bo zdržal. Za sodelovanje s Slovenijo je zelo navijal tedanji hrvaški obrambni minister, upokojeni general JLA (pred tem poveljnik petega armadnega območja) Martin Špegelj, ki je bil hkrati tudi zelo ogrožena oseba – tako je KOS JLA s pomočjo svojega vrinjenega agenta skonstruirala film, kjer se Špegelj tajno dogovarja za napade na jugoslovanske oborožene sile (dejansko je  šlo za oboroževanje Zbora narodne garde, torej prve hrvaške vojske v tem obdobju, saj je bila hrvaška TO povsem razorožena). Očitno pa je Tuđman v predosamosvojitvenem času že sklepal tihe dogovore tako s predsednikom jugoslovanske vlade Antejem Markovićem ter jugoslovanskim obrambnim ministrom Veljkom Kadijevićem, da JLA ne bo napadla Hrvaške, če bo slednja dovolila vojaške operacije, usmerjene proti Sloveniji, in jih ne ovirala. Ti sumi so se v dogodkih, ki so sledili 25. juniju 1991, potrdili. Jasno je bilo, da je šlo tu za strahovito (samo)prevaro ter iluzijo, že zaradi dejstva, da je JLA po dogodkih v Splitu v začetku maja 1991, ko je bil ob demonstracijah v Splitu ubit mlad makedonski vojak, očitno začela kopičiti svoje sile tudi iz BiH, kar je dokazovala oklepna kolona, ki je bila (s strani civilistov) ustavljena pri Širokem Brijegu (takrat se je kraj imenoval Lištica) v zahodni Hercegovini, očitno z namenom, da nadaljuje pot proti osrednji Dalmaciji. Že maja in junija 1991 je kninski korpus JLA, ki ga je takrat že vodil zloglasni polkovnik Ratko Mladić, že organiziral prve napade na dva povsem hrvaška kraja na poti iz Knina proti Sinju in Splitu, to sta bila Kijevo in Vrlika.

Slabo pripravljena Hrvaška in operetna osamosvojitev

Slovenska in hrvaška delegacija sta se pred napovedanim »dnevom D« zadnjič sestali 22. junija. Pogovor je pokazal, da je bila Hrvaška v pripravi na samostojnost še precej slabše pripravljena kot Slovenija (pa že pri nas je bilo s pripravo precej težav, kar je pokazal nastop novega finančnega ministra Dušana Šešoka v začetku junija 1991), kljub temu pa je Tuđman zatrjeval, da bo Hrvaška dne 25. junija sprejela enake ukrepe kot Slovenija in prevzela efektivno oblast. Kar se ni zgodilo, in dejansko je bil hrvaški scenarij zelo blizu temu, kar so nekateri imenovali »operetna osamosvojitev«. Kot se spominja Janez Janša v knjigi »Premiki«, je na tem sestanku Milan Kučan Tuđmanu čez mizo rekel, češ dogovorimo se vsaj to, da do nas ne boste spustili vojske. »Jasnega odgovora ni dobil.« Tudi Janševa stalna telefonska komunikacija s Špegljem po razglasitvi slovenske samostojnosti 26. junija 1991 zvečer (nanjo je bil povabljen Tuđman, ki pa ni prišel, kar je bilo slabo znamenje) je pokazala, da je prišlo na Banskih dvorih v Zagrebu do zelo čudnega preobrata. Ponoči, že 27. junija, ko so tankovske kolone iz Hrvaške (Varaždin, Karlovac) že prodirale v Slovenijo, je znova klical Špeglja, ki je priznal, da hrvaški politični vrh ni za akcijo, dopoldne istega dne pa je povedal, da niso sprejeli niti sklepa o nevtralnosti, kar pomeni, da so enote JLA s Hrvaške v Slovenijo prodirale tudi s tihim privoljenjem hrvaškega političnega vrha, čemur je sam seveda nasprotoval. »Argument proti vmešavanju naj bi bil dejstvo, da je Hrvaška tako ali tako že v vojni s četniki na tretjini svojega ozemlja in da ne more tvegati še spopada z JA. Kljub temu sva se dogovorila, da nam pomagajo vsaj z informacijami in Špegelj je storil vse, da smo bili zelo natančno obveščeni o času vzletov vojaških letal z letališč na Hrvaškem ali o premikih vojaških kolon proti Sloveniji. Bilo mu je težko, saj je ves čas zelo trezno ocenjeval strateški položaj, vedel je, da se ne bodo mogli izogniti spopadu in da Hrvaška zamuja najugodne

Martin Špegelj je imel odličen načrt za skupen slovensko-hrvaški nastop proti JLA. Žal mu to ni bilo dopuščeno. (foto: Roberta F / Wikipedia)

jši trenutek za akcijo. Ko je bila kasneje dokončno prisiljena sprejeti spopad, ni bila veliko bolje oborožena, proti sebi pa ni imela več samo večnacionalnih enot z rednimi vojaki JLA, temveč zagrizene srbske in črnogorske rezerviste,« se spominja Janša, ki je ob tem dodal, da se je na prvem sestanku evropske trojke v Zagrebu v noči na 29. junij 1991 Tuđman, sicer gostitelj srečanja, obnašal, kot da je on tisti, ki Slovenijo vleče iz godlje.

Ob tem velja dodati, da je hrvaška policija malo pred začetkom agresije JLA na Slovenijo odstranila že postavljene barikade na ozemlju RH. Vendar pa so eno od vojaških kolon, ki je iz Varaždina prodirala proti Pomurju, v Murskem Središću zaustavili goloroki prebivalci. Istega dne, 27. junija 1991, je prišlo do izhoda tankov v Osijeku, pod seboj so mendrali vse, kar jim je prišlo na pot. Podobno so tudi 2. julija popoldne v Zagrebu goloroki prebivalci ustavljali tanke, ki so iz vojašnice maršala Tita hoteli na pomoč v Slovenijo. Na tanke so metali molotovke, prišlo je do streljanja, nekateri hrvaški portali poročajo tudi o smrtnih žrtvah. Ta dogodek je dokončno pokazal na zmotno politiko Franja Tuđmana v tistem času.

Kako huda zadrega je vladala na Hrvaškem po začetku agresije JLA na Slovenijo, dokazuje tudi skupna oddaja TVS in HTV 27. junija 1991 zvečer. Ljerka Bizilj je gostila obrambnega ministra Janeza Janšo (v vojaški uniformi) ter predsednika vlade Lojzeta Peterleta, medtem ko je v Zagrebu voditelj Luka Mitrović gostil predsednika hrvaške vlade Josipa Manolića in namestnika notranjega ministra Slavka Degoricijo. Oba hrvaška gosta sta predčasno zapustila studio, očitno zaradi zadrege, ko je Janša spomnil na pasivnost Hrvaške.

Računi brez krčmarja ter zanašanje na Mesića

Seveda obstaja možnost, da morda tisto vročo pomlad 1991 Tuđman ni bil več prepričan, ali se mu splača vztrajati pri hrvaškem eksodusu iz Jugoslavije za vsako ceno ali naj raje sklepa kompromise. Še v času vojne za Slovenijo je odslovil Špeglja in za novega obrambnega ministra imenoval Šimeta Đodana. Ali je bila tudi ta poteza v duhu skrivnih dogovorov Tuđmana tako s Slobodanom Miloševićem kot tudi Markovićem, slednji je namreč maja in junija povečeval svoj pritisk na Slovenijo, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Kot piše Danilo Slivnik v knjigi »Sto osamosvojitvenih dni«, je tudi Milošević ob začetku agresije JLA predlagal kupčijo, češ Hrvaška naj se ne vmešava v spopad v Sloveniji, vojska pa bo pustila pri miru Hrvaško. Namestnik hrvaškega ministra za informiranje pa naj bi kasneje neprevidno dejal, češ da niso računali, da bo JLA v Sloveniji poražena.

Se je pa hitro pokazalo, da je bil tudi Stipe Mesić, ki je sredi maja 1991 brez predsedniškega položaja v predsedstvu SFRJ (čeprav naj bi bila to samo formalnost) in je na izvolitev čakal vse do 1. julija, torej mesec in pol, pokazal svojo temnejšo plat. Ne samo, da so prve seje predsedstva SFRJ pod Mesićevim vodstvom (in tudi njegovim glasom!) prinesle ultimate za Slovenijo, pač pa je v javnost prišlo nekaj zelo čudaških izjav. Denimo to, da JLA za Slovenijo ne more biti okupatorska vojska, saj ni prišla od zunaj, ampak je že bila tam. Kot je Slivniku dejal novinar Slobodne Dalmacije Davor Marić, so bili tudi na Hrvaškem (celo na Banskih dvorih) zaradi te Mesićeve izjave zelo nesrečni. Očitno pa je predvsem hrvaški politični vrh veliko upanja polagal v Mesićev prevzem vodenja SFRJ, kar je bil eden od pogojev evropske trojke (de Michelis, Poos, Van den Broek).

Ko je kasneje iz diplomatskih krogov neuradno zaokrožila informacija, da Slovenija ni več problem, pač pa Hrvaška, je bil Tuđmanov podpis 8. julija 1991 na Brionih le formalnost. Vojna na Hrvaškem se je takrat šele dobro začela, obsežno poročanje medijev o agresiji na Hrvaško je šele proti koncu avgusta 1991 zmotil poskus državnega udara v Moskvi. Da je šlo pri obljubah Tuđmanu za navadno čaršijsko zvijačnost, se je pokazalo 4. oktobra 1991, ko so letala JLA napadla tudi Banske dvore in je hrvaški voditelj za las ušel smrti, štiri dni kasneje pa so poslanci sabora sprejeli odlok o dokončnem izstopu Hrvaške iz jugoslovanskega pravnega sistema. Vendar se je jugovojska tisti čas že umikala iz Slovenije – kljub nasprotovanju Mesića. In tu se je pokazalo, zakaj se skrivno dogovarjanje Tuđmana z beograjsko čaršijo ni splačalo.

Jesen 1991 je bila za Hrvaško naravnost tragična, tankovska kolona, ki je iz Srbije krenila v smer Slovenije, se je ustavila v Slavoniji in povzročila pravo razdejanje. Za mednarodno priznanje Hrvaške je morala slednja plačati z razrušenim Vukovarjem, napadenim Dubrovnikom, itd. A polno suverenost na svojem ozemlju je lahko vzpostavila šele štiri leta kasneje. Kar je bila zelo visoka cena v primerjavi s Slovenijo, hkrati pa tudi Tuđmanov popravni izpit.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine