Piše: Dr. Vinko Gorenak
V preteklih dneh je bilo obilo dosežkov »Golobnjaka«, zato sem pred dilemo, o katerih naj sploh pišem. Toda ne morem mimo dejstva, da je samo Gibanje Svoboda pod vodstvom vrhovnega šefa »Golobnjaka«, ki menda opravlja naloge predsednika naše vlade, izgubila že pet ministrov (Bobnarjeva, Bešič Loredan, Šinkova, Brežan, Ajanović Hovnikova). To pa ne velja niti za Levico niti za SD, ki sodelujeta v »Golobnjaku«, a se hkrati ponižno zavedata moči (število glasov v DZ), ki jih ima šef »Golobnjaka« s svojo stranko. Pa saj nismo od včeraj, je rekel nekdo v neki reklami, da ne bi znali šteti do 46, kar je večina v DZ. No, Zoran Jankovič leta 2011 pač ni znal šteti do 46, zato je odletel iz DZ. Vrhovni šef »Golobnjaka« lahko kadarkoli odslovi SD ali Levico, pa bo imel še vedno večino v DZ. Še več, teoretično lahko odslovi celo obe stranki.
Sam ima 41 glasov, dodajmo še dva glasova manjšincev, ki sta in bosta, povsem razumljivo, vedno sodelovala s katerokoli vlado. Na tej točki lahko vlada z manjšinsko podporo v DZ kadarkoli za posamezna glasovanja »kupi« tri poslance Levice ali SD, morda celo NSi. Poslanci SDS v tem kontekstu ne pridejo v poštev, toliko že poznam razmere. Podobno se je v preteklosti že dogajalo. Toda ta scenarij ni verjeten, saj bodo vsaj v SD dovolj »pridni«, da kaj takega ne bo treba.
Je pa zanimivo dejstvo, da se je v tem mandatu poslovilo že pet ministrov iz kvote Gibanja Svoboda in nihče iz vrst Levice ali SD. Še bolj zanimivo pa je, da je ljudstvo na volitvah na smetišče zgodovine poslalo Alenko Bratušek in Marjana Šarca, ki pa sedaj vodita kar štiri ministrstva. Tako stanje za tujce seveda ni razumljivo, za poznavalce razmer v Sloveniji pač je.
Odgovor na to vprašanje je v tako imenovanih novih obrazih in političnih strankah za enkratno uporabo. Našim volivcem je očitno mogoče vedno znova prodati mačka v žaklju. Na levi politični strani je pač tako, da si danes tu, jutri tam, pojutrišnjem spet drugje, vedno pa si nov obraz. To velja tudi za vrhovnega šefa »Golobnjaka«, ki je bil leta 2022 menda nov obraz, v resnici pa je bil recikliran že v štirih političnih strankah.
Seveda se sprašujete, kakšna je razlika med starimi in etabliranimi političnimi strankami, kakršne so SDS ali NSi, pa tudi SD, in tistimi, ki pred volitvami zrastejo kot gobe po dežju, na naslednjih volitvah pa jih ni več. Pri etabliranih političnih strankah je vse utečeno in predvidljivo, kar še posebej velja za SDS. Vsi se med seboj poznajo, jasni so politični programi in vnaprej je bolj ali manj jasno, kdo bo zasedel kak ministrski položaj v primeru sestavljanja vlade. Tako pa ni v primeru političnih strank za enkratno uporabo, ker se lepo vidi v Gibanju Svoboda, pred tem pa v političnih strankah za enkratno uporabo, na katere smo že kar pozabili, zato naj spomnim na Pozitivno Slovenijo (Janković), Državljansko listo (Virant), SMC (Cerar), SAB (Bratuškova) in LMŠ (Šarec).
Če nekoliko poenostavim, bi lahko politične stranke za enkratno uporabo primerjal s skupino ljudi, ki pride na železniško postajo; tam se pojavi nov obraz in čakajoče na vlak povabi na izlet v določen kraj. Novi obraz jasno pove, da bo on vodja izleta, da imajo prednost tisti, ki so proti Janezu Janši, in da bo na izlet vzel 88 potnikov. Seveda se ti ljudje med seboj sploh ne poznajo, pogosto nimajo pojma o politiki, skupno jim je le eno: vsi so proti Janši. Novi obraz seveda potem pove še to, da potrebuje kandidate za ministre, pri čemer se ne javijo tisti, ki bi bili ministrsko funkcijo sposobni opravljati, ampak tisti, ki si to želijo.
V takih razmerah nastane poslanska skupina, sedaj Gibanje Svoboda, kjer nihče ne pozna nikogar, nekateri še govoriti ne znajo dobro, so pa med njimi »egoti«, ki na tak ali drugačen način izstopajo in ob prvih problemih odidejo v politične stranke, za katere presodijo, da bodo na naslednjih volitvah prišle v DZ. Pogosto pa se še pred volitvami pridružijo kakemu novemu obrazu. Podobno je z ministrsko ekipo. Praviloma položaje zasedejo tisti, ki ministri želijo biti, in ne tisti, ki bi ministrske naloge bili sposobni opravljati. Se vam zdi to normalno? Meni ne. Zato imamo stanje, kakršnega pač imamo.
Nobene resne reforme, višanje davkov, nižanje plač, nižanje socialnih transferjev in posledično pokojnin ˗ to je pač rezultat nesposobnih ekip novih obrazov. Se nadaljuje.
