Piše: Jože Biščak
Pred kratkim je nacionalna televizija gostila islamskega muftija Nevzeta Porića, ki je potožil: »Zakrivanje ženskega obraza z burko in nikabom v javnosti v slovenski družbi sploh ne obstaja in je samo populizem, ki je namenjen strašenju prebivalstva.« Ni minilo nekaj ur, ko so družbena omrežja preplavile fotografije povsem ali malo manj zakritih muslimank, ki se sprehajajo po ulicah slovenskih mest.
Ne vem, kje Porić postopa, toda kdor hodi po Sloveniji z vsaj malo odprtimi očmi, bo danes na vsakem koraku naletel na »rjuharice«, kot se jim po domače reče v pogovornem jeziku. Očitno mufti nosi očala iz vzporednega sveta in zdaj bi ta očala rad nataknil vsem ljudem v državi, ki je zrasla na krščanskih temeljih. Še več. Poleg Muslimanskega kulturnega centra v Ljubljani z džamijo, ki kazi podobo prestolnice Slovenije, bi rad dokončal »objekte v Kopru, na Jesenicah in v Mariboru«. In ko islam govori o »infrastrukturnih objektih«, ne misli na nič drugega kot na »objekte«, ki so slovenski arhitekturi, kulturi in tradiciji tuji. Jaz pravim takole: ena džamija v Sloveniji je preveč.
Kdor spremlja dogajanje na Zahodu, bo z lahkoto opazil vzorec, ki se ponavlja. Najprej govorijo, da so v novo državo prišli po boljše življenje in da se bodo prilagodili, da bodo spoštovali način življenja domačinov. Nato se, sklicujoč na »človekove pravice in svoboščine«, začnejo pritoževati, da so stigmatizirani. Sledijo zahteve po ohranitvi njihove vere, kar logično pomeni, da potrebujejo svoje verske objekte. Vmes, kakopak, prihajajo njihovi rojaki, islamski somišljeniki. Iz dneva v dan jih je več in več, začnejo se zažirati v denar domačih neto davkoplačevalcev, svojo kulturo javno razkazujejo in jo vsiljujejo, postavljajo politične zahteve, dobijo državljanstvo, v posameznih lokalnih skupnosti postanejo večina, dobijo župana, ki prisega na koran. Na koncu je takih območij vse več, dokler ne postanejo večina. Kako je že pred leti ob gradnji džamije rekel nekdanji mufti Nedžad Grabus: »Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji.«
Če je islam hotel več stoletij vojaško zavojevati staro celino, zdaj to počne bolj prefinjeno. Počasi, prek institucij (džamije, šole, društva, nevladne organizacije, lokalne skupnosti) pridobiva vpliv. In vse več ga je. V nekaterih državah ali regijah so novorojenčki z muslimanskimi imeni že v večini, kot na primer v Angliji, Bruslju, Oslu, Berlinu ali Amsterdamu. Ampak ne gre samo za imena, temveč tudi za priimke; pri novorojenčkih v Angliji je priimek Khan že izpodrinil do nedavnega najpogostejši priimek Smith. In v Sloveniji? Arabska oziroma muslimanska imena, kot so Amar, Adian in Imran za dečke ter Merjem ali Amina za deklice, hitro napredujejo po lestvici najpogostejših imen novorojenčkov. Tudi pri upravičenosti do javnih in neprofitnih občinskih najemnih stanovanjih v urbanih središčih so avtohtoni Slovenci skoraj izginili s seznamov.
»Velika zamenjava« ni več le »teorija zarote«, kot nas prepričujejo progresivni. Je realnost, dogaja se v realnem času. In prav neverjetno je, kako so levičarji našli skupni jezik z islamom. Čeprav je po svoje razumljivo, saj imajo oboji enak cilj – uničenje civilizacije stare celine. Nasilje, ki ga gledamo že nekaj časa, je neposreden rezultat popuščanja mevžastih Evropejcev, ki stoično gledajo in financirajo lasten samomor. Na koncu bodo ostale le ruševine.
Ljudje, kot so bili Karel Martel, Jan III. Sobieski, Don Pelayo in Janos Hunyadi ali slovenski Andrej Turjaški, se ne rojevajo več. Žal. Oni so ubranili Evropo pred islamom, dandanašnji Evropejci pa mu jo mirno, brez boja predajajo ter gledajo, kako uničuje arhitekturno, umetniško in naravno dediščino. Naši predniki so dobro vedeli in se zavedali: če želiš uničiti pošast, moraš sam postati pošast.
