Piše: Jože Biščak
Malo starejši se boste zagotovo spomnili, kako je takratna (Drnovškova) vlada skoraj desetletje preprečevala in ovirala vstop drugih operaterjev na področje mobilne telefonije. Družba Mobitel je bila popoln monopolist; prepričevali so nas, da je tako za vse najbolje, saj lahko le državno podjetje zagotovi kakovostne storitve in primerno ceno. Konkurenca (takratni Simobil) je prišla šele ob prelomu tisočletja. Nato se je zgodilo tisto, česar levičarji še danes ne razumejo: cene prenosnih telefonov in storitev mobilne telefonije so strmo padle.
Slovenija se je kmalu priključila Evropski uniji (EU), ki je takrat še verjela v prosti trg. Toda z leti je Bruselj začel podlegati socialistični miselnosti in si domišljati, da le neizvoljeni uradniki v palači Berlaymont vedo, kaj je najbolje za ljudi v državah članicah. In šlo je s slabega na slabše, pri čemer je aktivno sodeloval medijski mainstream. Tudi zato je večina medijev povsem spregledala izjavo Andrewa Puzderja, ameriškega veleposlanika pri EU, ki bi jo morali v Bruslju obesiti na vsako steno: »Evropskih podjetij ne narediš bolj konkurenčnih, če ameriška podjetja narediš manj konkurenčna.«
Izjava za Financial Times je bila dana v kontekstu predloga Evropske komisije, da bi del satelitskega spektra (tistega, ki omogoča neposredno povezavo pametnih telefonov s sateliti) rezervirali izključno za evropska podjetja in vlade. To bi omejilo dostop ameriškim podjetjem, med drugim Muskovemu SpaceX-u in njegovemu Starlinku. Puzder je opozoril, da gre pod krinko »tehnološke suverenosti« za klasično protekcionistično logiko in da bi morebitni takšni koraki sprožili uničujoče ameriške protiukrepe.
Hkrati je kritiziral tudi širši pristop EU: milijardne kazni ameriškim tehnološkim podjetjem zaradi domnevne kršitve pravil o konkurenci (prevladujočega položaja na trgu) in pravil digitalnih trgih. To je uradna razlaga EU. Resnica je, da so Američani preprosto boljši od evropskih alternativ. Recimo brskalnik Googla, ki ga v EU uporablja skoraj 90 odstotkov uporabnikov interneta. Ta tehnološki velikan je moral v zadnjih desetih letih plačati več kot 11 milijard evrov kazni zaradi omejevanja konkurence. Toda Google nobenega uporabnika ni silil, naj uporablja njegov brskalnik. Ljudje so se sami, prostovoljno odločili, da ga bodo uporabljali, ker se jim pač zdi najboljši in najbolj uporaben.
V Bruslju razmišljajo drugače. Z aktom o digitalnih trgih (DMA), aktom o digitalnih storitvah (DSA) in drugimi protekcionističnimi uredbami kažejo nenehno težnjo, da se konkurenca »uredi« z zmanjševanjem prednosti drugih – namesto z odpravljanjem lastnih ovir in napak. Ob tem so v EU tako navdušeni nad milijardnimi prihodki od glob, da je francoski minister za evropske zadeve Benjamin Haddad konec septembra vzkliknil: »To je nov vir prihodkov za Evropsko unijo!«
Haddad, ki ima korenine v Severni Afriki, je, kakopak, popoln bedak, ki ne razume, da konkurenca ni igra ničelne vsote, kjer eden zmaga le, če drugi izgubi. Je proces odkrivanja, raziskovanja in težnje, da si najboljši. Podjetja tekmujejo z inovacijami, nižjimi cenami in boljšimi storitvami. Če država (ali nadnacionalna birokracija) enemu igralcu zveže noge, drugega s tem ne naredi hitrejšega. Povzroči le, da tekma postane dolgočasna, upočasnjena ter manj ustvarjalna in produktivna. To je »sinhronizirana mediokriteta«, kot jo je lepo opisal Puzder.
Bruseljska logika gre namreč takole: če Američanom otežimo življenje, bodo podjetja na stari celini zrasla sama od sebe. Realnost je drugačna. Evropska podjetja niso šibka zato, ker so ameriška premočna, ampak zato, ker jih dušijo lastna pravila. To so obsežna birokracija, prevelike davčne obremenitve, visoki stroški energije ter regulativna nestabilnost in negotovost.
In verjemite: ko se bo EU še vedno ukvarjala s pritrjenimi plastičnimi zamaški, bo Elon Musk že na Marsu.
