Piše: Gašper Blažič
Ali se nedavni »skrivni sestanek« Milana Kučana, Zorana Jankovića in Roberta Goloba v enem od gostinskih lokalov na ljubljanski tržnici – tisti tržnici, po katero skuša ljubljanski župan že dolga leta zgraditi podzemno garažo – samo po naključju ujema z ustanovnim kongresom Logarjevih Demokratov? Vse namreč kaže, da so predčasne volitve spomladi 2025 realna možnost.
Kot pravijo očividci, naj bi imel premier Robert Golob na tem neformalnem sestanku (bil naj bi v soboto, 16. novembra, prav v času mariborskega kongresa nove Logarjeve stranke) »sklonjeno glavo«, kar v neverbalni govorici – o tem bi lahko več povedal naš kolumnist Edvard Kadič – pomeni osramočenost in podrejenost. Da je v hierarhiji globoke države više od njega tudi Zoran Janković, ni nobena skrivnost, to se je navsezadnje pokazalo tudi takrat, ko se je moral Jankoviću javno opravičevati tedanji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, a ga je Golob nato vseeno »vrgel čez ramo«.
Kako je Kučan obiskal Šarca v vladni palači
Seveda ni povsem mogoče izključiti, da je bil pogovor, ki so ga imeli »veliki trije« (po zgledu Churchilla, Roosevelta in Stalina), dejansko bolj poziranje za javnost kot kaj drugega. Res pa je, da so se stari botri, kadar so snovali svoje načrte (kar je razkril Kučanov dolgoletni svetovalec Zdenko Roter v svoji debeli knjigi »Padle maske«), srečevali v gostilnah, in to nič kaj skrito pred javnostjo. Razen takrat seveda, ko so si morali izmenjevati res zaupne informacije. No, tudi vsi dosedanji obiski Milana Kučana na Gregorčičevi ulici v Ljubljani, na sedežu vlade torej, so vedno prinesli neko posledico. V začetku decembra 2019 denimo je Kučan v večernih urah – v spremstvu dolgoletne sodelavke Špele Furlan – obiskal vladno zgradbo v času, ko je vlado vodil še Marjan Šarec, sedaj evropski poslanec in do nedavnega obrambni minister v Golobovi vladi. Kučan je vladno zgradbo zapustil šele okoli 23. ure. Slaba dva meseca kasneje, konec januarja 2020, ko je epidemija covida-19 že trkala na slovenska vrata, se je zgodil legendarni »met puške v koruzo«. Spomnimo: Šarec je takrat resno računal na nove predčasne volitve in predvolilno sodelovanje med LMŠ in SMC, »zagustilo« (kot bi rekli na jugu nekdanje skupne države) pa naj bi bilo takrat, ko mu je pomoč odrekel finančni minister Andrej Bertoncelj. A pravi razlog je bil v tem, da so Šarca stisnili v kot poslanci manjših koalicijskih strank in da ga je Kučan verjetno prišel opozorit, da se bo to zgodilo, če se ne bo ravnal po navodilih botrov.
S podporo »balkanskih bojevnikov«
In očitno se sedaj podoben scenarij uresničuje pri Golobu, ki mu je javnomnenjska podpora strmoglavila, lotevajo pa se ga celo nekateri mainstream novinarji. Zanimivo je, da smo pred nedavnim v uredništvo Demokracije dobili »ekskluzivno novico«, da je Kučan v bolnišnici in okreva po težki možganski kapi (kar je seveda skoraj nemogoče uradno preverjati zaradi stroge zakonodaje o varovanju osebnih podatkov), a se je že zelo kmalu po prejemu te informacije pojavil na borčevski proslavi v Črnomlju. To pomeni, da tudi kontraobveščevalna dejavnost pri njem še vedno zelo dobro deluje in da ni zaman v KOS JLA dobil kodno ime »Plavi«. No, velja pa spomniti, da sta se Golob in Janković samo dva dni po famoznem sestanku s Kučanom spet srečala, tedaj v lokalu v lasti »balkanskega bojevnika« Dragana Tošića, bolj znanega pod vzdevkom »Čelavi«. To verjetno ni naključje.
Čeferin in njegov kurirček
Ob tem pa se postavlja vprašanje, ali je iz slovenske zgodbe res izpadel Aleksander Čeferin, ki sicer velja za medijskega politkomisarja. No, Čeferin naj bi imel precej težav s kritikami v mednarodnem okolju zaradi domnevne zlorabe službenega letala za zasebne namene, medtem ko naj bi drugim solil pamet, naj se vedejo bolj ekološko. Kritike naj bi doživljal tudi zaradi dvojnih meril zaradi politike na nogometnih igriščih, saj je Uefa ves čas gledala skozi prste propalestinskim aktivistom, kar je nedavno preraslo v hudo nasilje proti navijačem Maccabija iz Tel Aviva ob gostovanju omenjenega kluba v Amsterdamu. Omenjeno nasilje je Uefa obsodila precej medlo, mainstream mediji pa so v glavnem pisali o »spopadih« med navijači. Sedaj se postavlja vprašanje, ali je bila nemara to taktika, da se Čeferin predčasno vrne v Slovenijo in prevzame katero od političnih funkcij. Navsezadnje je eden njegovih najpomembnejših zaveznikov Boštjan Jeglič, novi namestnik generalne državne tožilke Katarine Bergant. Jeglič je bil tisti, ki je dejansko v zapor spravil nekdanjega Golobovega varnostnega svetovalca Miloša Njegoša Milovića, s tem pa rešil Aleksandra Čeferina, ki je doslej že večkrat vidno posegel v medijsko svobodo s pritiskom na medije, tudi prek svoje odvetniške pisarne, ki denimo tudi varuje »medijsko integriteto« Tine Gaber. No, tu se je pokazalo, da je Golob »vrgel čez ramo« tudi Milovića, medtem ko je Jeglič s tem primerom karierno napredoval: najprej na kazenski oddelek, ki ga vodi Katjuša Čeferin, žena novega predsednika ustavnega sodišča Roka Čeferina, sedaj pa je, kot smo že omenili, novi namestnik Bergantove. Za to mesto ga je kajpak predlagala – Golobova vlada. S tem se tudi kaže, kako upogljiv je v resnici Golob, ki tudi ve, da bo moral odstopiti, če bodo botri začeli pritiskati nanj z izsiljevanjem o njegovem zasebnem življenju.
Logar z novo stranko, a brez Kaloha
Vse to tudi pojasnjuje, zakaj takšna časovnica v primeru ustanovitve nove Logarjeve stranke, na kar je nedavno namignil že predsednik SDS Janez Janša. Če bi namreč globoka država morala zaradi predčasnih volitev pohiteti z lansiranjem »novega obraza«, bi morali hkrati pohiteti tudi z novim krivosodnim škandalom, denimo z obsodilno sodbo v zadevi Trenta. Kot je znano, je bil ustanovni kongres Demokratov v soboto, 16. novembra, v Mariboru. Logarju je sicer uspelo – poleg Eve Irgl − pridobiti dva nekdanja ministra v dveh Janševih vladah (Borisa Marka Andrijaniča ter Senka Pličaniča), državno svetnico in nekdanjo članico SDS Eleno Zavadlav Ušaj, nekdanjo evropsko poslanko Romano Jordan pa tudi nekdaj »svobodnjaškega« podjetnika Primoža Novaka ter razvpito LDS-ovo »junakinjo črne kronike« Suzi Kvas, ne pa denimo tudi SD-jevega Jerneja Pikala in nekdanjega poslanca SDS Dejana Kaloha. Slednji je takoj po kongresu Logarju napisal zelo ostro pismo (objavili smo ga na spletu) in ga napadel, češ da ga zanima samo oblast. No, naši viri seveda vedo, da Kaloh pravzaprav nikoli ni preveč sodil v Logarjev projekt in je to sedaj tudi javno priznal. To pa seveda pomeni, da z ustanovitvijo nove poslanske skupine Demokratov ne bo nič, če ne bo Logarju uspelo privabiti v svoje vrste najmanj enega poslanca – morda Gibanja Svoboda.
Pogorelec kot as iz rokava?
Vprašanje je tudi, kaj se bo v prihodnje dogajalo v SLS in NSi. Slednja je v nekakšnem šoku po izstopu Lojzeta Peterleta, a očitno je bilo vse skupaj povezano z dejstvom, da je Matej Tonin, ki je na nedavnem kongresu dobil nov mandat za vodenje stranke, tudi tokrat v izvršilni odbor postavil razvpitega Janeza Pogorelca. Slednji ni bil izvoljen, pač pa ima NSi v statutu klavzulo, ki dopušča predsedniku stranke, da v izvršilni odbor po svojem lastnem izboru imenuje tri člane. Tako se je zgodilo že videno pred dvema letoma, kar potrjuje to, o čemer nam govorijo viri – da Tonin stranke ne more voditi brez Pogorelca in njegovega lobija, prav tako tudi ne brez podpore »nevidne moči« iz tajništva stranke, ki bazo članov prepričuje v to, da je sodelovanje s SDS škodljivo in da ni mogoče več računati na desnosredinsko vlado, kot smo jo imeli v obdobju 2020−2022. Razveseljivo pa je vseeno, da skuša NSi tokrat bolj jasno zastaviti svojo opozicijsko vlogo, kar še zlasti velja za poslanca Aleksandra Reberška, ki si je na ta račun prislužil tudi »tiho psovko« predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič.
Na pragu vnovične združitve?
Zanimivo bo tudi dogajanje v SLS, kjer se, kot kaže, nekateri vidni člani vendarle niso sprijaznili z načrtom, da bi stranka še naprej ostala na svojih »dveh odstotkih«, s čimer bi ostala »priklopljena na aparate« (beri: državne jasli z minimalnim prihodkom). Zadnje čase se je tako celo omenjala možnost, da bi vodenje SLS prevzel Lojze Peterle, kar bi na neki način pomenilo njegovo vrnitev, saj je sedanja SLS tudi pravna naslednica nekdanje SKD ne glede na to, da si je ime »krščanski demokrati« na neki način prisvojila NSi že pred dobrim desetletjem (navsezadnje je Ivan Oman zaradi neuspešnega združevanja SLS in SKD v začetku devetdesetih let zapustil SLS in se preselil k SKD, kjer je bil tudi poslanec). A očitno še niti Peter Gregorčič ni vrgel puške v koruzo, čeprav je zadnje čase v ZDA, je pa v času pred evropskimi volitvami in tudi po njih nagovarjal nekatere lokalne odbore SLS ne glede na to, da je takrat dobil premalo podpore za izredni kongres stranke. Toda kot pravijo naši viri, bi bil Peterle pripravljen prevzeti vodenje SLS samo pod enim pogojem: da bi prišlo do združitve SLS in NSi, čeprav še vedno obstaja strah pred neuspehom, ki se je zgodil pred skoraj četrt stoletja, ko je tedanja poslanska skupina SLS+SKD enotno podprla Potrčev predlog spremembe ustave, kar je za vse večne čase zabetoniralo sedanji volilni sistem, ena od frakcij stranke pa se je – skupaj z Andrejem Bajukom in Lojzetom Peterletom – odcepila, zato je sploh prišlo do nastanka NSi.
A kot rečeno, bo do resnih tektonskih premikov prišlo šele ob morebitni napovedi predčasnih volitev. Te se bodo zgodile le, če bodo to dovolili botri iz ozadja. Razen če se bodo odločili za plan B, za nadomestnega premierja torej v okviru sedanje koalicije ali pa za plan C (tehnična vlada).
