Z Danielom Hannanom, britanskim konservativnim poslancem evropskega parlamenta, smo se pogovarjali o razmerah v Iranu, smrti generala Sulejmanija, levičarskih reakcijah na dogajanje na Bližnjem vzhodu in o britanskem izstopu (brexit) iz Evropske unije.
Začniva z »najbolj vročo« politično temo v zadnjih dneh. Bi se strinjali s trditvijo, da je bila odstranitev generala Sulejmanija upravičen varnostni ukrep? Konec koncev je bil Sulejmani odgovoren za vse teroristične skupine po svetu, ki jih je oziroma jih še sponzorira iranska vlada.
Če poveljnik sovražne vojaške sile ni legitimna tarča, se lahko le vprašamo, kdo potem je. Sulejmani je najvišji sovražni general, ki so ga ZDA odstranile po uboju japonskega admirala Isorokuja Yamamota leta 1943. Iskreno rečeno, ne razumem, zakaj Američani tega ne počnejo pogosteje. Imajo vso potrebno tehnologijo. In udarci, usmerjeni proti višjim sovražnikovim poveljnikom, se mi zdijo veliko boljši izkoristek njihove ognjene moči kot udarci proti navadnim pripadnikom milic.
Iranski disidenti trdijo, da je bil pokojni Sulejmani poleg tega, da je bil vodja terorističnih skupin, tudi mesar svojega lastnega ljudstva. Ali ta trditev drži?
Vsekakor drži, da je Sulejmani ubil veliko več ljudi v muslimanskem svetu kot na Zahodu. Teroristične celice in milice, ki jih je vodil, so bile odgovorne za strašno trpljenje zlasti v arabskem svetu − v Libanonu, Siriji, Iraku in Jemnu. Bil je tudi del aparata notranje represije v Iranu. Brez dvoma je imel svoje občudovalce med tistimi, ki so podpirali režim. Toda kot smo videli, ko je demokracija leta 1989 prišla v Srednjo in Vzhodno Evropo, je podpornikov diktatorskega režima v resnici manj, kot bi lahko sklepali glede na množične manifestacije, ki jih organizira režim.
(Celoten intervju si preberite v novi številki tednika Demokracija.)
