Z Danielom Hannanom, britanskim konservativnim poslancem evropskega parlamenta, smo se pogovarjali o razmerah v Iranu, smrti generala Sulejmanija, levičarskih reakcijah na dogajanje na Bližnjem vzhodu in o britanskem izstopu (brexit) iz Evropske unije.
Začniva z »najbolj vročo« politično temo v zadnjih dneh. Bi se strinjali s trditvijo, da je bila odstranitev generala Sulejmanija upravičen varnostni ukrep? Konec koncev je bil Sulejmani odgovoren za vse teroristične skupine po svetu, ki jih je oziroma jih še sponzorira iranska vlada.
Če poveljnik sovražne vojaške sile ni legitimna tarča, se lahko le vprašamo, kdo potem je. Sulejmani je najvišji sovražni general, ki so ga ZDA odstranile po uboju japonskega admirala Isorokuja Yamamota leta 1943. Iskreno rečeno, ne razumem, zakaj Američani tega ne počnejo pogosteje. Imajo vso potrebno tehnologijo. In udarci, usmerjeni proti višjim sovražnikovim poveljnikom, se mi zdijo veliko boljši izkoristek njihove ognjene moči kot udarci proti navadnim pripadnikom milic.
Iranski disidenti trdijo, da je bil pokojni Sulejmani poleg tega, da je bil vodja terorističnih skupin, tudi mesar svojega lastnega ljudstva. Ali ta trditev drži?
Vsekakor drži, da je Sulejmani ubil veliko več ljudi v muslimanskem svetu kot na Zahodu. Teroristične celice in milice, ki jih je vodil, so bile odgovorne za strašno trpljenje zlasti v arabskem svetu − v Libanonu, Siriji, Iraku in Jemnu. Bil je tudi del aparata notranje represije v Iranu. Brez dvoma je imel svoje občudovalce med tistimi, ki so podpirali režim. Toda kot smo videli, ko je demokracija leta 1989 prišla v Srednjo in Vzhodno Evropo, je podpornikov diktatorskega režima v resnici manj, kot bi lahko sklepali glede na množične manifestacije, ki jih organizira režim.
Zakaj torej levičarji na Zahodu žalujejo zaradi Sulejmanijeve smrti in ga nekateri med njimi skušajo celo prikazati kot nekakšnega junaka; še več, kot neke vrste vzornika, ki bi ga bilo treba posnemati?
Teh levičarjev Iran sploh ne zanima, njih zanima zahodni svet. Vsi tisti komentatorji, ki so z zadrževanim dihom zaradi občudovanja poročali o Sulejmanijevih pogrebnih slovesnostih, pri tem pa niso zmogli niti z besedico omeniti (protirežimskih, op. p.) protestov, ki potekajo po številnih iranskih mestih, bi se morali resno vprašati, kaj je pravi motiv za njihov početje. Očitno jih blaginja Irana (in Irancev) sploh ne zanima, kar jih resnično zanima, je zahodni svet. Razmere v Iranu jih zanimajo le toliko, kolikor jih lahko izrabljajo v domači politični igri.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
Bogdan Sajovic
