Piše: Dr. Štefan Šumah
Ob trideseti obletnici smrti enega najbolj prodornih umov dvajsetega stoletja Ludwiga Von Misesa, briljantnega ekonomista in velikega zagovornika prostega trga, je treba poudariti tudi njegovo zavezanost svobodi vseh vrst (osebne in ekonomske), ki se da doseči le z omejitvami funkcije vlade. Sicer ni zanikal vloge, ki jo ima za družbo vlada, jo je pa omejil na funkcije varovanja življenja in imetja, uveljavljanja dogovorov in ščitenje pred goljufijami.
V okviru avstrijske ekonomske šole je nazorno prikazal iracionalnost centralističnega načrtovanja, saj brez tržnih cen in podjetniške konkurence za dejavnike proizvodnje ne obstaja način, kako izvedeti, ali so proizvodna sredstva dejansko uporabljana v smislu najvišje ovrednotenih koristi in z minimalnimi proizvodnimi stroški. Socialistično centralistično načrtovanje z odpravo zasebne lastnine, odpravo tržne konkurence in regulacije cen je zanj pomenilo konec ekonomske razumnosti. Skupaj s Hayekom sta že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja dokazala, da socializem ne deluje ter da le prosti trg in konkurenca prinašata izboljšanje gospodarstva, omogočata širok razpon svoboščin ter potencial za mir in kulturni napredek. In če tržna ekonomija deluje, zakaj so v bile v dvajsetem stoletju in so tudi v enaindvajsetem še vedno vstaje »razumnikov« proti razumu.
Njegovo logično razmišljanje najbolje prikazuje kritika vstaje »razumnikov« proti razumu, zakaj še vedno taka afiniteta intelektualcev do socializma vseh, čeprav je jasno, da ne deluje? Po njegovem moderna kultura še vedno vsebuje kulturne preostanke antičnega sveta, kjer je bila sovražnost do dela in denarja, kjer je za omikanega in prefinjenega svobodnjaka oziroma intelektualca tistega časa veljalo, da so manj vredni vidiki vsakdanjih življenjskih zadev, med njimi trgovina, blagovna menjava, posojanje in služenje denarja ter delo, opravila posrednikov, sužnjev ali služabnikov. To se je nadaljevalo v srednjem veku, kjer so bili izobraženci in umetniki pod patronatom plemičev ali cerkve in so se lahko ukvarjali s poklicem samo sebi na ljubo, vzvišeni nad kulturno neotesanostjo neomikanega navadnega človeka. S prihodom tržne ekonomije pa se je tudi zanje začel trg in so morali začeti skrbeti sami zase, kar pa je povzročilo negodovanje, ki je preraslo v jezo in zavist, ko so začeli manj prefinjeni, manj kulturni, tudi neizobraženi služiti veliko več kot oni in posledično dosegati tudi višji družbeni status kot kulturna elita. Zato so intelektualci začeli sanjariti o boljšem svetu, bolj kulturni družbeni ureditvi in drugačnih družbenih odnosih od tistih, ki jih je podpiral in nagrajeval trg. Postali so družbeni inženirji, ki so kovali vizije in načrtovali družbe, kakršne bi jim bolj ugajale ter bi bili v njih cenjeni in bi zavzemali položaje moči in priznanja. »Razumniki« so tako postali načrtovalci in zagovorniki čudovitih socialističnih idej. V bistvu pa gre (po Misesu) za upor »razumnikov« proti tržni ekonomiji, ker ta ne priznava statusov in privilegijev in na trgu ni nobenih jamstev, saj si mora svoj družbeni in ekonomski položaj vsak posameznik pridobiti in ohraniti sam z enim samim sredstvom: s tem, da druge člane družbe uspešneje od konkurence oskrbuje s proizvodi ali storitvami. Posledično pa tisti, katerih družbeni položaj je ogrožen zaradi konkurence drugih, poskušajo izrabiti vlado, da bi omejila svobodno konkurenco, kar vodi v intervencionizem ali socializem.
Mises je sicer veljal tudi za prepirljivega, vendar načelnega človeka, ki je verjel, da človek ne more biti le pasiven opazovalec dogajanja v družbi, pač pa mora k temu vsak dati svoj prispevek. In v bitki intelektualnih idej dvajsetega stoletja je tako dal enega največjih intelektualnih prispevkov s tem, da je zagovarjal človekovo svobodo, ekonomske svoboščine in svobodno tržno usmeritev.
