O varnostnih vprašanjih, prisluškovalnih aferah in naraščajočih ilegalnih migracijah smo se pogovarjali z diplomiranim obramboslovcem in nekdanjim direktorjem Obveščevalno-varnostne službe (OVS) Ministrstva RS za obrambo Boštjanom Pernetom.
Parlamentarni odbor za obrambo je na svoji zadnji seji sklenil, da o predlogu nove resolucije o strategiji nacionalne varnosti opravi še javno predstavitev mnenj. Slednjo je predlagal poslanec SDS Žan Mahnič, ki je opozoril, da gre pri resoluciji za krovni dokument, ki je temelj vseh nadaljnjih politik na področju nacionalne varnosti. Zato si želi slišati različne poglede nanj, ne samo političnih, pač pa tudi strokovne. Državni zbor je po njegovem mnenju pravi prostor za takšno razpravo. Se strinjate z njim?
Vsekakor. Ne vidim prav nobene ovire, da bi o resoluciji ne razpravljali še več kot do sedaj. Sicer je bila strokovna debata zanimiva že na javni predstavitvi na FDV, malo manj v državnem svetu, pa vendar je strokovna javnost nekatere pripombe in komentarje že podala. Morda se državljani premalo zavedajo pomembnosti resolucije. Gre za krovni dokument, ki nakazuje smer delovanja celotnega varnostnega sistema in na podlagi katerega se bodo spreminjali zakoni. Skratka, ne gre še za en »teoretični« dokument, ki ne bo imel posledic, ampak za dokument, ki bo vplival na naše življenje. Resolucija je dokument, ki se sprejema skrajno previdno in mora jasno predstaviti vso kompleksnost varnostnih izzivov.
Resolucija opredeljuje vire ogrožanja in tveganja nacionalne varnosti, pri čemer so dodane hibridne grožnje, nekatere druge oblike groženj − na primer informacijsko-kibernetske, terorizem in nasilni ekstremizem, nezakonite migracije − pa so ustrezno dopolnjene in prilagojene. Gre nova strategija nacionalne varnosti v pravo smer?
Sedaj veljavna Resolucija o strategiji nacionalne varnosti je zastarela. Varnostno okolje in posledično varnostne grožnje so se temeljito spremenili. Po moji oceni je resolucija večino groženj dobro zajela, nekatere grožnje so opisane natančno, kot je primer ilegalnih migracij, medtem ko so nekatere druge opisane bolj previdno. Pogrešam na primer jasnejši opis spremenjene vloge Rusije in kaj to pomeni za našo varnost. Ne moremo namreč zanikati, da je ravno spremenjena varnostna vloga Rusije na severovzhodu Evrope veliko pripomogla k bolj zaostrenemu varnostnemu okolju.
In če odgovorim direktno, kar zadeva opis groženj, gre resolucija po moji oceni v pravo smer, je pa še nekaj prostora za dopolnitev in nadgraditev.
Največ pozornosti in polemik je bil v dosedanjih razpravah deležen predlog, da bi v okviru odzivanja na terorizem in nasilni ekstremizem razširili pooblastila Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Sova). Kot je razbrati iz besedila, bi Sova s ciljem pomoči policiji pri preiskovanju tovrstnih zadev zbirala podatke tudi o slovenskih državljanih. Kaj menite o tem predlogu?
Že nekaj časa je v strokovni javnosti znano, da imamo na obveščevalno-varnostnem področju »sivo liso« oziroma zakonsko vrzel. Sova ima namreč v 2. členu ZSOVA zapisano, da so njene aktivnosti omejene na povezave s tujino. V praksi to pomeni, da mora Sova pri preiskovanju varnostno spornih ravnanj zaznati povezave s tujino. V zadnjem času so se pojavili primeri ekstremizma, ki niso imeli nobenih povezav s tujino. V primeru Šiško na primer ni bilo nobenih povezav s tujino, zato Sova ni imela pristojnosti spremljati skupine, policija pa lahko s preiskovanjem začne, šele ko obstaja sum za kaznivo dejanje. (…)
(Celoten intervju si preberite v novi številki Demokracije.)
