Piše: Ž. N.
“Predsednica je povojne poboje označila za zločin. Potem je čas, da se poišče zločince. Če jih ni več med živimi, je potrebno vsaj demontirati njihove spomenike. Ne moremo imeti spomenikov zločincem v prestolnici. Ali pač? Videli bomo, koliko PRS misli resno”, je izpostavil univerzitetni profesor, publicist, analitik in prodekan Evropske akademije znanosti in umetnosti dr. Boštjan M. Turk potem, ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar na presenečenje marsikoga povojne poboje označila za zločin in opozorila na pomen spoštljive komunikacije pri naporih za dosego sprave na tem področju.
V ponedeljek so se predstavniki civilne iniciative Prebudimo Slovenijo srečali z Natašo Pirc Musar in predstavili svoj pogled na spravo in popravo krivic žrtvam vojne in revolucije. Živimo namreč v času, ko je šla aktualna oblast pod vodstvom Roberta Goloba v ukinitev dneva spomina na žrtve komunizma in se še naprej na veliko spreneveda, da osnovne civilizacijske norme narekujejo, da si prav vse žrtve zaslužijo dostojen pokop. Ker so začasna pokopališča na Teznem pri Mariboru, kostnice v Škofji Loki ter provizorična “začasna skladišča” nepokopanih žrtev iz Macesnove gorice velik madež demokratične države Slovenije, so se predstavniki civilne iniciative srečali s predsednico, da bi dobili podporo pri prizadevanjih za dostojni pokop žrtev. Predsednica je povojne poboje označila za zločin in po poročanju Družine poudarila, da je “dostojen pokop posmrtnih ostankov na pietetnem kraju odgovornost vseh nas”.
Dr. Boštjan M. Turk je izpostavil, da je treba v zvezi s tem premisliti dve stvari. “Najprej to, v kakšnem kontekstu in s kakšnim namenom je bilo to izrečeno. To stališče sicer izredno odstopa od siceršnjih stališč predsednice in s tem tudi povezano siceršnjih stališč njenega kroga, v osrčju katerega pa vemo, da je Milan Kučan,” je izpostavil in dodal, da se zdi izredno nenavadno, da ona obsoja zločine komunizma v tem smislu, da bi to moral napraviti že zdavnaj prvi državni državni zbor oziroma še takrat Skupščina Republike Slovenije. “Od tega je sedaj 33 let in pol. V tem smislu je to nenavadna izjava, če pa je bila ta mišljena resno, to potegne za seboj kar precej obveznosti,” pravi.
Če obsodimo zločin, moramo obsoditi tudi zločince
“Če obsodimo zločin, ki je bil na naših tleh storjen med letom 1941 in 1945, predvsem pa v maju in juniju 1945, potem seveda moramo obsoditi tudi zločince”, poudarja Turk in dodaja, da iz tega nujno sledi, da se noben zločin ne stori brez zločincev. Ko pa se ugotovi zločin, sledi tudi ugotovitev zločinca. Čeprav je velika večina, skoraj vsi, odšla na drugi svet, je to po njegovo smiselno, saj imajo organizatorji zločina spomenike v Ljubljani.
Pričakovalo bi se odstranitev spomenikov zločincem
“Ugotovili smo zločin, zelo enostavno je na osnovi gradiva in raziskav, ki jih imamo na razpolago, ugotoviti zločince. To je bila Zveza komunistov Slovenije, ker je takrat imela vso oblast. Kdo drug takrat oblasti v Sloveniji ni imel,” je povedal in dodal, da bi bilo najmanj, kar bi se pričakovalo, da se spomenike tem zločincem umakne iz prestolnice oziroma se jih pomakne v muzej. S tem se po njegovih besedah opravi to, kar so vse civilizirane države že zdavnaj storile, razen Rusije in Belorusije, ki ju po mnogih kriterijih sicer nimajo za civilizirane države.
Meni, da bi bilo prav, da bi se to znašlo tudi v učbenikih. “Sprašujem se, od kod ta preobrat, kaj se je tukaj zgodilo. To je izredno težka izjava, ki je ni bil sposoben niti Borut Pahor.” Izjava po besedah Turka pomeni priznanje dejstva, da so se povojni zločini zgodili glede na to, da je tedaj imela oblast izključno Komunistična partija Slovenije, njo pa sta vodila predvsem Kidrič in Kardelj, operativci pa so bili Mitja Ribičič, Ivan Maček in drugi. “Stvar je sedaj mogoče tudi na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, da to idejo predsednice začne oživljati v javnosti. Zakaj pa ne, saj je to njeno nacionalno poslanstvo,” je izpostavil in dodal, da če predsednica to reče, lahko Akademija tudi sprejme odločitev, da se pobudo lansira v javni prostor. “Gre za vsega spoštovanja vredno pobudo, ki jo lahko vsak demokrat izredno pozdravlja in ob tem žaluje, zakaj se to ni zgodilo že leta 90 oziroma na začetku vstopa v Evropsko unijo,” je zaključil.