Direktorica Založbe Rokus Klett Maruša Kmet se namreč v današnji Mladini dobesedno opravičuje temu ekstremnemu levičarskemu glasilu in njenemu novinarju, ker iz vseh svojih učbenikov še niso odstranili takrat uveljavljene klasifikacije družin, ki je vključevala izraz ‘popolna družina’, in ob tem dodaja, da so »stara poimenovanja posodobili v tiskanih gradivih, vendar pa se zaradi starih ponatisov ali zaradi gradiv v učbeniških skladih, ki se menjajo le na nekaj let, še vedno lahko pojavi verzija gradiva s tovrstno klasifikacijo«.
Ob čemer dodaja, da se ko izdajatelji učbenikov zavedajo, da otroke ne samo izobražujejo, ampak tudi vzgajajo. Svoje opravičilo zaključuje z naslednjimi besedami: »Uporabnike naših gradiv želimo opremiti z znanjem, s katerim bodo postali samostojni, samozavestni in odgovorni gradniki odprte in vključujoče družbe.«
O domnevno problematičnem izrazu »popolna družina« je namreč pisal novinar Izak Košir v Mladini 30. novembra 2018, češ, da se je neka mama čutila prizadeto, ker se je njena hčerka v šoli učila, da so družine: »popolne, enostarševske in razširjene«. Učiteljica pa naj bi to poimenovanje našla v učnem gradivu založbe Rokus Klett Lili in Bine 2. Ob tem je novinar citiral še neko mamo, ki jo je menda pred dvema letoma zmotila beseda »pravi moški« v zgodbi Mali veliki Nikec francoskega pisca Renéja Goscinnya, ki jo je izdala ista založba Rokus Klett.
Skratka, za levičarske aktiviste je normalno in primerno samo to, kar je v skladu z levičarsko, feministično, LGBT-agendo, ki želi povsem izničiti pomen tradicionalne družine, ki jo sestavljajo oče, mama in otroci.
Spodaj pa objavljamo še kolumno Bernarda Brščiča na to temo!
Bernard Brščič: Starš 1 + starš 2 ≠ Oče in mama
Dá se. Matteo Salvini je dokaz, da zmagoslavni pohod kulturnega marksizma ni samoumeven in da abnormalnost, ki je v Evropi postala nova normalnost, ni ireverzibilna. Kot minister za notranje zadeve Republike Italije je spremenil zapis na elektronski osebni izkaznici iz starš 1 in starš 2 nazaj na mamo in očeta. Ob tem je dejal, da bo nova italijanska vlada naredila vse za zaščito naravne družine. Ukrep je hipoma naletel na vihar ogorčenja izrojenih levičarjev, ki so Salvinija obtožili fašizma. V čudnih časih živimo, ko trivialna ugotovitev, da ima otrok očeta in mamo, ne starša 1 in starša 2, zadošča za označbo s fašistom. Danes smo v novoreku izrojene levice vsi normalni označeni za fašiste, naciste, rasiste ali, če se levičarji vzdržijo najhujših napadov besnila, za variacije na temo različnih -fobov. Jezik je postal v celoti izvotljen, pomensko prazen. Je pa to levičarsko kvarjenje jezika posledica dejstva, da kulturnemu marksizmu odzvanja, njegovo multikulti oznanilo LGBT ima vse manj vernikov. Svojo dominantnost v družbeni razpravi lahko ohranja samo še z nasilnim zapiranjem ust nasprotnikom, tj. udejanjanjem marcusejevske represivne tolerance.
Salvini ima prav, dovolj je politične korektnosti. Stvari je treba poimenovati take, kot so. Osnova zdrave družbe je zdrava družina, oče, mama in otroci. Ne nekakšni papkoti, tatkoti, strički in tetkice oziroma starši 1 in starši 2. Dovolj je bilo levičarskega poneumljanja, da so spol, družina, narod in rasa družbeno konstruirane kategorije, ki jih je mogoče poljubno spreminjati. Spol ni privid, primarni in sekundarni spolni znaki so biološko dejstvo. Podobno ti za uvid v razlike med kavkazijsko, negroidno in mongoloidno raso ni treba biti novodobni Aristotel.
Dekonstrukcijo oziroma prevrednotenje vseh vrednot kulturni marksizem vidi kot prvi pogoj za izvedbo revolucije. Karl Marx in Friedrich Engels sta bila razmeroma socialno konservativna. Komunistični manifest je sicer nastrojen proti »buržoazni družini« in govori o izkoriščanju otrok po njihovih starših, a odpravo družine vidi kot posledico odprave kapitalističnih odnosov. Odmrtje družine je naravna posledica odmrtja kapitalizma. Marxovi nasledniki iz Frankfurtske šole kulturnega marksizma postavijo stvari na glavo. Za Adorna, Horkheimerja, Marcuseja in njim podobne buržoazna družina, spolna hierarhija in naravna seksualnost niso posledica kapitalizma, ampak prepreka za izvedbo komunistične revolucije. Delavskemu razredu z lažno razredno zavestjo otopijo željo po revolucionarnem prevratu. Karl Marx potrebuje nadgradnjo s Sigmundom Freudom. Šele seksualno sproščen posameznik, osvobojen vseh spon družbene morale, lahko po njihovem videnju postane revolucionarni agent. Naloga šolstva, medijev in državne birokracije je, da poskrbijo za »progresivno« spremembo vrednot. Za kulturne boljševike je potrebni pogoj za izvedbo revolucije, da abnormalno postane normalno.
Pri zagovorništvu polimorfne perverznosti pa kulturni boljševiki postajajo vse bolj skrajni. Če je bila po oktobrski revoluciji partijski de rigueur promiskuiteta, je ta vendarle ostajala v mejah heteroseksualnosti. Lenin, Stalin, Fidel ali Tito so izkazovali množico sociopatskih in psihopatskih znakov, niso pa bili buzaranti. Danes moraš biti vsaj sodomit ali katamit, prava avantgarda se navdušuje nad ženskim dojenjem psa in želi poleg zoofilije dekriminalizirati tudi pedofilijo. Certifikati LGBT prijazni vrtci, šole, domovi za upokojence in nekakšne parade ponosa (ponosa na kaj?) naj bi poskrbeli za udejanjanje distopije 120 dni Sodome.
Za Salvinija de Sadove abotnosti niso zgled. Evolucijsko stabilna strategija družbe temelji na zdravi družini, ta pa je odraz naravnih odnosov med materjo in očetom. Normalen moški ima rad ženske, a si ne želi postati ženska. Normalna ženska ima rada moške, a si ne želi postati moški. Moški naj bodo moški in ženske ženske. Zdrava družba temelji na tabujih, jasnem razločevanju med normalnostjo in abnormalnostjo. Tudi v seksualnosti. Freudove teorije so nemara res psevdoznanstveni hokus pokus kot v svoji odlični intelektualni biografij Freud: The Making of an Illusion ugotavlja Frederick Crews, a njegovo videnje libidinalne sublimacije je v kontekstu razreševanje civilizacijske nevroze še danes relevantno. Brez tabujev ni sublimacije libida, brez tega ni kreativnosti in brez kreativnosti ni civilizacijskega napredka.
Salvinijeva vrnitev mame in očeta na italijanske osebne dokumente je majhen korak k ozdravitvi evropskih družb. Pot nazaj v normalnost pa bo še dolga. Zelo dolga.
Vir: Demokracija, 23. avgusta 2018
