V luči prisluškovalne afere s slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in uslužbenko slovenskega zunanjegaministrstva Simono Drenik se je potrebno vprašati, kdo je bil tisti, ki je iz ozadja za arbitra nastavil udbovca Sekolca namesto prof. dr. Ernesta Petriča? Očitno v naši državi ne gre brez udbovskih vplivov, za imenovanje arbitra Jerneja Sekolca je namreč poskrbel nekdanji predsednik republike Danilo Türk, ki je s Sekolcem vzpostavil stik v OZN, oba tudi povezujejo s sodelovanjem z nekdanjo Udbo. Türk pa je ob tem še poskrbel za svojo ljubimko Vasilko Sancin, ki je mastno zaslužila na račun arbitraže.
Nekdanji diplomat Borut Šuklje v svojem blogu z naslovom Čistilec, ki je postal nepreviden, pojasnjuje, da je izredno težko sploh pojasniti, kdo čistilec sploh je. “Čistilec ni ne odvetnik ne zdravnik, niti ni lobist in še manj politik ali visok državni uradnik. Lahko bi bil pisec zanimivih in zapletenih zgodb, pa vendar ne želi za seboj puščati preveč sledi.” Ob tem Šuklje dodaja, da čistilci delujejo na podlagi natančnih navodil z namenom izbrisa neprijetnega.
Po besedah Šukljeta je bil poslovnež Ivan Tolj s Hrvaške preprosto nepreviden pri tem, ko je nedavno poskušal preprečiti objavo glede vpletenosti Hrvaške pri prisluškovanju. Ta je tako ravnal povsem drugače kot običajno. Če se je včasih le rad slikal v družbi vrha hrvaške politike, je vse drugo ostalo skrito. Po prepričanju Šukljeta se mu je tokrat res mudilo, saj se je naročnikom mudilo še toliko bolj. Šuklje je prepričan, da osrednjega zanimanja ne smejo predstavljati Tolj ali njegovi naročniki, ampak vprašanje: “Zakaj so prav sedaj izdali previdnemu Tolju naročilo za takojšen telefonski klic finančniku Ludu Bammensu in mu ob tem dali dovoljenje za sklicevanje na hrvaško vlado pri predlogu za odstranitev televizijskega prispevka, ki so ga pripravljali?”
Šuklje izpostavlja, da sta lahko odgovora le dva. Ali so želeli dokazati moč ali pa so prestrašili. Prisluhi slovenskim diplomatom namreč niso neka povsem neznana zadeva. Spomnimo, kako je prišlo do protesta, ko so avgusta in septembra 2009 v javnost prišle podrobnosti pogovora med tedanjima predsednikoma vlade Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor. Po načrtu odstranitve Kosorjeve se je namreč pričelo iskati rešitve, kako izstopiti iz podpisanega in nato tudi ratificiranega sporazuma glede obmejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško. Temu cilju sta sledili dve nalogi. Prva je bila, da se poskrbi, da bi bila zahteva s strani Slovenije in Hrvaške, naslovljena na mednarodno arbitražno sodišče v Haagu, da naj se reši tudi vprašanje stika slovenskega in odprtega morja, označena kot nična. Pričelo je prihajati do obtožb s strani vplivnih hrvaških lobistov, da sporazum o arbitraži predstavlja veleizdajo države. S tem naj bi Kosorjeva po njihovo odprla Pandorino skrinjico, saj bi podobno rešitev lahko zahtevale tudi Srbija, Črna gora ter Bosna in Hercegovina.
Pomembno nalogo predstavljala izločitev Petriča
Druga naloga je bila po besedah Šukljeta ta, da se slovenski vladi prepreči, da bi za člana arbitražnega sodišča imenovala prof. dr. Ernesta Petriča. “Hrvaška ocena je bila, da je sprejeti in podpisani dokument o arbitraži predvsem politično-pravno in ne proceduralno-pravno besedilo. Da gre za veliko napako hrvaških pogajalcev. Takrat je bilo tudi že javno znano, da sta bila pogajalska operativca Kosorjeve njena glavna zaupnika, Davor Ivo Stier in Davor Božinović. Petričeva kandidatura in njegovo imenovanje bi predvsem omogočilo, da bi preostali sodniki prisluhnili širši razpravi o mejnih vprašanjih in odnosih Slovenije in Hrvaške. Petrič ni bil imenovan. Slovenija se je odločila drugače in za svojega sodnika predlagala pravnika Jerneja Sokolca,” na svojem blogu pojasnjuje Šuklje.
Nekaj dni pred vnovičnim sestankom Pahorja in Kosorjeve, na katerem naj bi prišlo do pritrditve, da je sporazum o arbitraži mednarodno zavezujoč za obe strani, sta se 28. julija 2010 v gostilni Kalin ob meji med Slovenijo in Hrvaško srečala ministra za zunanje zadeve Samuel Žbogar in Gordan Jandroković. Med srečanjem v Kalinu je kaj kmalu postalo jasno, da hrvaška stran pripravlja dokument, s katerim bi bilo v sporazumu o arbitraži umaknjeno vprašanje stika Slovenije z odprtim morjem. Po besedah Šukljeta je v času, ko je Hrvaška iskala način, kako razdreti arbitražni sporazum, prihajalo do uporabe neprimernih sredstev. O tem je bil iz Ljubljane obveščen tudi Vojko Volk, slovenski veleposlanik v Zagrebu, ki je zato dobil nasvet, da naj bo previden pri uporabi telefonov.
Odkritje hrvaškega prisluškovanja nič novega!
Slovensko veleposlaništvo se je v luči opozoril odločilo za nakup predplačniških mobilnih telefonov, saj so ti omogočali enkratno zanesljivo komunikacijo, nato pa so bili ti poslani v uničenje. Glede na to, da je več kot očitno, da odkritje prisluškovanja s strani Hrvatov ni nič novega, se bolj poraja vprašanje, zakaj je hrvaška vlada nedavno od Tolja zahtevala, da naj prepreči objavo glede arbitražnih prisluhov? “Razlog bi lahko bil v zaščiti Plenkovićevega zvestega sodelavca, predsednika hrvaškega sabora Jandrokovića. V času priprav na arbitražo je namreč podpisal diplomatsko noto, naslovljeno na slovenskega zunanjega ministra Žbogarja, v kateri je potrdil, da je arbitražna določitev stika slovenskega in odprtega morja sprejemljiva tudi za Hrvaško. Pa vendar takšna zaščita ne bi zahtevala tako urgentne akcije. Zato je verjetnejši razlog, da so hrvaški naročniki vedeli, da bo razmeroma naivna Toljeva intervencija tudi razkrita in da bo postala javna,” poudarja Šuklje in ob tem dodaja, da Hrvaška namerava predsedovanje EU izkoristiti za sporočanje težav glede urejanja mejnih težav, pri čemer želi sporočiti, da so arbitražni sporazumi o arbitraži neprimerni za reševanje mejnih vprašanj.
Vasilka Sancin v žep pospravila kar 53.000 evrov!
Povsem jasno je, da je tisti, ki je odločilno vplival na imenovanje Sekolca namesto prof. dr. Ernesta Petriča, zabil avtogol Sloveniji, zato je na mestu vprašanje, kdo je ta stric iz ozadja. Strokovnjak za kazensko procesno pravo in nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič preko družabnega omrežja razkriva, da strica iz ozadja predstavlja nekdanji predsednik republike Danilo Türk, ki se je s Sekolcem spoznal preko dela v OZN, sodelovala naj bi tudi za nekdanjo politično tajno policijo Udbo. Zupančič ob tem poudarja, da je bilo to Türku v interesu zaradi njegove nekdanje asistentke s fakultete Vasilke Sancin. Türk naj bi se v razmerje s Sancinovo podal, ko se je vrnil iz Združenih narodov leta 2005 in se vrnil na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je postal prodekan, Vasilka pa njegova asistentka. Kariera nekdanje Türkove asistentke cveti, v nebo so poleteli tudi njeni zaslužki. Z arbitražo o meji s Hrvaško – v odvetniški ekipi je bila od leta 2011 – je v žep pospravila 53 tisoč evrov.
H. M./Nova24TV
