19.6 C
Ljubljana
nedelja, 26 maja, 2024

Ali ni politika sodelovanje?

Piše: Dr. Janez Juhant

Revolucionarna praksa je bila izključevanje in zatiranje drugače mislečih. Nihče ni bil varen pred zatiralci, zato preseneča, da nekateri pozabljajo ali ignorirajo tako nečloveško ravnanje in se celo klanjajo njim, ki so ga ukazali, ali simbolom, v imenu katerih so ga izvajali. SFRJ je imela za to zloglasni 133. člen Kazenskega zakonika, ki je drugače misleče, posebej kritike oblasti, mučil in zapiral. Ob 60. obletnici smrti nadškofa Vovka se je prav spomniti, kako so njega in druge zasliševali in zatirali. Za zgodnjo smrt odločnega pastirja je krivo tudi to maltretiranje in zažig na vlaku pri Novem mestu.

Oblast ni prenesla nobene kritike, a zdaj demokratično izvoljeni predstavniki v parlamentu in vladi ponavljajo zavržene vzorce in skušajo utišati tiste, ki si »dovolijo« kritizirati oblast. Kritika takega ravnanja ni sovražni govor, pač pa spodbuda za bolj sodelovalno in sočutno ravnanje vladajočih do vseh državljanov, tudi tistih, s katerimi se oblastniki ne strinjajo. Znamenje bogate in  uspešne družbe ni kršenje ustave, demokratičnih zakonov ali pravilnikov, pač zavzemanje za pravice vseh ljudi, posebej prizadetih in drugih, ki sami težko pridejo do besede. Demokratični parlament in vse druge državne in civilnodružbene ustanove naj spoštujejo kritično besedo, se vživljajo v drugače misleče in prisluhnejo razlogom. Zato preseneča, da se direktor ZRC SAZU na kritike na račun te raziskovalne ustanove, ki se kiti z akademijo, odzove tako, da bi kar ukinil civilno kulturno ustanovo, ki ga je kritizirala.

Izključevanje drugače mislečih je izraz strahu pred resnico. V družini, sosedstvu na lokalni in državni ravni spodbujajo človeške in družbene zmožnosti sodelovanje, pripravljenost deliti življenje ter prisluhniti drugim in drugačnim. V odprtem dialogu in dogovarjanju se krepijo ustvarjalne sile, ki družbo in posameznike medsebojno bogatijo. Ne nasilno ukinjanje oseb in skupin, pač pa izmenjava mnenj in dogovarjanje so znamenja odprte in razvojno naravnane družbe. Ljudje, ki se bojijo drug drugega in niso pripravljeni med seboj komunicirati, bodo težko uspešni. Izumljanje sovraženega govora je znamenje šibke in neustvarjalne družbe. Če gradimo na medsebojnem zaupanju in sodelovanju, se ne bodo počutili napadene ali užaljene ob kritikah, saj gre za boljše (so)delovanje in napredek človeškega osebnega in družbenega življenja. Prejšnji režim je s kazenskimi in z nasilnimi ukrepi sistemsko razgrajeval zaupanje med ljudmi in jih imel le za kolesca ter jih nasilno vezal na Prokrustovo posteljo lažne enakosti in pravičnosti. Tudi zdaj zaupanja ne bomo zgradili s prepovedmi (sovražnega govora), pač pa z odprtostjo do drugih, vživljanjem vanje po družinah in lokalnih skupnostih, po medijih in sploh v širši družbenopolitični javnosti. Nizke ravni politične kulture ne utišanje kritikov, uvajanje tako imenovanega sovražnega govora, pač pa odkrita, iskrena, človeška razprava in soočanje s problemi države in njenih ljudi. Vladajoči imate v rokah škarje in platno, da za blagor vseh dejavno spodbujate ta proces in dokažete, da ste politiki človeškega, empatičnega kova in vas usmerja državniški, ne kak drug interes. Nekatere vaše poteze kot ukinitev spomina na vojne in revolucionarne žrtve, ukinitev muzeja osamosvojitve in mlačen odnos do pokopa žrtev tega ravno ne potrjujejo. Verjamem pa, da boste sebi in nam le skušali dokazati, da ste tega sposobni.

Demokracija je vključevanje in ne delitev, reševanje problemov, ne vladanje ali celo plenjenje države. Osnova za to je odkrita in spodobna govorica, ki jo ravno v strpnem in zavzetem dialogu stalno očiščujemo in tako krepimo človeško bližino, služimo interesom državljanov ter uresničujemo pravičnost, red in mir med nami. Procesi se začnejo v družinah, nadaljujejo v šoli in širijo v javnosti. Konfucij je postavil načelo TAO, »veliki zakon stvarstva, reda, pravice, enakosti in sočutja«, saj tako dosegamo soglasje v stvarstvu in med ljudmi. Svobodni govor je  izhodišče in temelj sočutja, zato je spodbujanje svobodnega razpravljanja obveza vseh, posebej odgovornih, ter znamenje samozaupanja in zaupanja v soljudi in odlika zrelih samostojnih oseb. Pedagoška in vse druge stroke opozarjajo na pomen sodelovanja. Ljudje se vse bolj vključujemo v medosebne in mednarodne neformalne in formalne okvire. Izključevalna logika pa ni le posledica totalitarizma, pač pa stalna past, da bi z nasiljem obvladovali druge, ter je znamenje psihološke nezrelosti in psihične šibkosti. Čeprav se še nikoli ni toliko govorilo o sodelovanju, demokraciji in neizključevanju, se je za to treba vzgajati. Sredstva za to pa so zaupanje, vživljanje in pripravljenost na dialog. Politiki, vzgojitelji in znanstveniki morajo biti zaradi svojega vpliva zgled takega odnosa, zakaj četudi se pameten človek kdaj ne strinja, bo priznal resnico, pravičnost ali boljše razloge drugih. S sposobnostjo vživljanja v druge se gradi dobra skupna prihodnost. Blagor pa mu, ki zaupa v Gospoda, kajti ta bo laže zaupal v človeka in se ne bo pustil odvrniti od resnice in pravičnosti.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine