Piše: Petra Janša
O delu in vmesnemu poročilu Preiskovalne komisije DZ o ugotavljanju in oceni dejanskega stanja o primerih ukradenih otrok, kakšen vpliv na prizadete družine bo imelo nesprejetje poročila v DZ, ali nas zaradi tega čaka opomin Evropskega sodišča za človekove pravice ter o tem, kako so se soočili s podobno problematiko v tujini, smo se pogovarjali z Alenko Jeraj, ki je omenjeno preiskovalno komisijo vodila.
Gospa Jeraj, kot predsednica Preiskovalne komisije DZ o ugotavljanju in oceni dejanskega stanja o primerih ukradenih otrok ste se soočili z globoko bolečino mater, ki že desetletja nosijo v srcu vprašanje o svojih otrocih. Kaj vas je najbolj ganilo? Vam je kateri od primerov ostal še posebej v spominu?
Večina primerov me je res zelo pretresla in po vsakem zaslišanju sem bila izčrpana, kot tudi člani komisije. Slišali smo res pretresljive zgodbe takrat mladih mamic, ki so se ob novici, da je njihov otrok umrl, soočile še s popolno odsotnostjo empatije in niso bile deležne nobene tolažbe in sočutja. Brez otroka, za marsikatero je bil to prvi otrok, in brez dokumentov so bile odpuščene iz bolnišnice, polne žalosti. Kasneje, ko so minevali dnevi od nesrečnega dogodka, pa so se v njih porajali dvomi, saj so se šele takrat zavedele, koliko vprašanj je ostalo brez odgovorov. V nekdanji državi sicer ni bilo možno raziskovati tako, kot lahko raziskujemo danes, zato so bolečino in dvome potlačile, a se nikoli niso čisto sprijaznile s tem, saj se je pogosto zgodilo kaj, kar je znova zbudilo dvom in vprašanje: »Kje je moj otrok? Kaj se je v resnici zgodilo z njim? Je res umrl? Če da, kje je njegov grob? Če ne, kje je? Kje in kako živi?« Neverjetni so primeri, ko je denimo mama dobila vabilo, naj pripelje otroka, ki naj bi umrl, na cepljenje, ali pa povabilo za vpis v osnovno šolo. Ena mama je dobila vabilo za vpis svojih sinov v vojsko, druga pa za mrtvega otroka potrdilo o državljanstvu. Ne morem si misliti, kako težko je mami, ki že desetletja ne ve, kaj se je res zgodilo z njenim otrokom.
V mnogih primerih matere niso dobile nobenih informacij o otroku po porodu ali o kraju pokopa. Kako je to sploh mogoče?
To se tudi mi sprašujemo, zato smo predlagali ustanovitev preiskovalne komisije in sedaj to raziskujemo. Ugotavljamo, da je dejanski problem to, da za te otroke, ki naj bi umrli, ni grobov. Takrat je veljalo in še danes je tako, da je umrlega človeka treba pokopati, tudi če je dojenček. Ko so mame o tem spraševale, so jih odpravili z odgovorom, da so bila trupla novorojenčkov kot patološki odpadek poslana na pokopališče v sanitetnih vrečah, nato pa so jih (v Mariboru) pokopali oz. dali v skupno jamo, niti ne v skupni grob, pač pa v jamo, skupaj z drugimi patološkimi odpadki (odmrlimi deli, odrezanimi udi …). To ne more biti odgovor, saj imamo iz tistih let individualne pokope otrok in dojenčkov, kjer je vse dokumentirano in je jasno, kako je postopek potekal, znano je, kdo je pogreb naročil, grobno mesto, datum in ura pogreba … Ob obisku pokopališča Žale in pregledu dokumentacije smo ugotovili, da so solidno vodili evidence, in če bi ti otroci res umrli, bi moral tam biti tudi grob. Res so včasih izvajali pogrebe, ki so zavedeni pod nazivom »ubožni otroci«, a tudi tam najdemo poimenski seznam pokopanih otrok. Kasneje se je uredil Park zvončkov, mislim da leta 2001, kjer se pokoplje oz. raztrosi pepel umrlih dojenčkov.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
