Aleksander Osojnik je salezijanec, ki duhovniško službo opravlja v Župniji Grahovo in Župniji Cerknica. V preteklem tednu je veliko prahu dvignilo njegovo pismo, v katerem je neposredno, brez lepih besed opozoril na aktualne probleme slovenske družbe.
Ste si mislili, da bo vaše pismo naletelo na takšen odziv?
Ne, nisem si mislil. Poslal sem ga na Demokracijo, ker sem pričakoval objavo, saj ste redki, ki kaj takega sploh objavite. Od drugih časopisov objave sploh ne bi pričakoval. Potem pa so praktično čez noč vsi mediji povzemali in komentirali napisano, kar me je precej šokiralo. Po eni strani obžalujem, ker sem marsikaj napisal na grd način, z druge strani pa te moje ostre izjave odpirajo debato o širših družbenih problemih. Moram reči, da sem v teh dneh dobil na stotine komentarjev, klicev, sporočil tistih, ki so me podprli. Večina teh ljudi hodi k maši in so tudi župnijski sodelavci. Med njimi so bili politiki in uradne osebe, ki čutijo gnilobo naše države, o kateri sem pisal, in z mano delijo mnenje, da je treba te probleme izpostaviti in jih rešiti za naše skupno dobro.
Od duhovnikov smo vendarle navajeni milejše retorike. Ali obžalujte, da ste bili tako ostri?
Obžalujem, ker sem reagiral nekoliko bolj čustveno, v jezi. Zavedam se, da je bila kakšna beseda grda. Take besede pogosto slišimo tudi v javnosti. Vsekakor obžalujem, da sem v pismu uporabil ostre izraze, ne obžalujem pa tega, da se je o resničnih problemih v naši državi vendarle začelo govoriti; verjetno tudi s pomočjo senzibilnega diskurza, ki sem ga uporabil. Resnici na ljubo, če bi povedal na lep način, se na moje pismo ne bi nihče odzval.
(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)
