Pri spremembi kazenske zakonodaje ne gre za resničen premik v smeri kontradiktornosti in enakosti orožij, temveč predvsem za krepitev pregona z neznanimi in po vsej verjetnosti močno spornimi posledicami. V nadaljevanju pojasnjujemo zakaj.
Poskusi nesorazmerne krepitve vloge policije v kazenskem postopku so v zadnjem letu doživeli številne kritike in tik pred koncem mandata Cerarjeve ekipe klavrno propadli. Donedavni minister za pravosodje Goran Klemenčič s predlogi spremembe kazenske zakonodaje ni pogorel le pred stroko, temveč tudi v parlamentu pred lastno koalicijo. Kljub temu sedanja ministrica za pravosodje Andreja Katič nadaljuje Klemenčičeve poskuse v smeri, ki močno zvišuje tveganja za zlorabe ter policijsko in tožilsko instrumentalizacijo kazenskega pregona. V razlogih za spremembo ministrstvo za pravosodje navaja »prizadevanje in ambicijo po učinkovitejši in bolj ekonomični izvedbi kazenskega postopka ob hkratni ustrezni ravni varstva pravic udeležencev v postopku, večji kontradiktornosti kazenskega postopka in s tem povezani enakosti orožij obeh strank …«. V nadaljevanju pojasnjujemo, zakaj predlagane spremembe dejansko razumemo zgolj kot ambicijo po učinkovitosti in ekonomičnosti, a s policijskega in tožilskega vidika, in zakaj ne gre za resničen premik v smeri kontradiktornosti in enakosti orožij, temveč predvsem za krepitev pregona z neznanimi in po vsej verjetnosti močno spornimi posledicami.
Policija pred vašimi vrati
Novela Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z oznako ZKP-N, ki je v javni obravnavi do konca novembra, predvideva cel kup drobnih sprememb, ki bi jih večinoma lahko označili kot »administrativne« oziroma nebistvene za usodo osumljencev v kazenskih postopkih, vendar pa vsebuje tudi dva, doslej že skoraj soglasno zavrnjena predloga, in sicer tožilsko zaslišanje priče v predkazenskem postopku in pa policijsko zaslišanje osumljencev brez navzočnosti odvetnika. Predloga sta vsebovana v spremenjenih členih ZKP 148, 148 a in 148 b. Takšna ureditev, ki smo jo navajeni iz ameriških filmov, bi bila namreč sprejemljiva le, če bi šlo za hkratni dvig nujnih garancij, ki bi preprečevale napeljevanje k samoobtožbi in ublažile pretirane pritiske, ki jim je osumljenec najbolj izpostavljen prav v najzgodnejši fazi postopka. Ob tem predlagatelj zakona selektivno navaja primere iz nekaterih posamičnih in obrobnih držav EU, ki naj bi že imele podobno ureditev takih zaslišanj, predvsem Portugalska in Poljska, vendar pa ni jasno, v čem naj bi bil njihov sistem na splošno primerljiv z našim. Primerjava z Nemčijo pa iz razlogov, ki jih navajamo v nadaljevanju, sploh ni na mestu.
(Celoten članek si preberite v novi reviji Demokracija.)
