Piše: Neža Strajnar, gov.si
Druga junijska nedelja je bila v Sloveniji eden mirnejših dni v sicer zelo pestrem in napetem mesecu. Člani slovenske vlade so na večerni seji razpravljali o aktivnostih za osamosvojitev Slovenije na posameznih področjih ter jih nato uskladili in podprli. Potrebnega je bilo veliko poguma, modrosti in požrtvovalnosti, da so kljub grožnjam jugoslovanske armade, očitnemu nepoznavanju in nerazumevanju notranjih jugoslovanskih razmer v mednarodni skupnosti ter kritikam opozicije in medijev ohranili trdnost in odločenost izpeljati tvegani projekt osamosvojitve do konca.
9. junija 1991 je potekala 95. seja vlade Republike Slovenije, ki je trajala od 19. do 23. ure. Ta je bila v celoti namenjena dogovoru o aktivnostih v zvezi z osamosvojitvijo Republike Slovenije. Kot je razvidno iz zapisnika, je “predhodno o teh vprašanjih razpravljal tudi projektni svet in DEMOS”. Člani vlade so na seji podprli aktivnosti za osamosvojitev Slovenije na posameznih področjih, ugotovili pa so tudi, “da ostaja še nekaj odprtih vprašanj, zlasti vprašanje uvajanja lastnega denarja”.
Kot izhodišče za nadaljnjo razpravo so sprejeli predlog, “da bi v prehodnem obdobju (do uvedbe lastnega denarja) kot plačilno sredstvo še naprej uporabljali jugoslovanske dinarje, ki bodo po potrebi zamenjani z vrednostnimi papirji”. Sklenili so, da se na podlagi razprave tistega dne in “usklajenih stališč o odprtih vprašanjih” pripravi uvodni nagovor za skupno zasedanje treh zborov Skupščine Republike Slovenije, “v katerem naj bi bil dan poudarek na uresničevanju zakonov, ki so ključnega pomena za osamosvojitev”. Predsednik vlade Lojze Peterle je imel potem 12. junija v skupščini briljanten nagovor v navzočnosti zveznega premierja Anteja Markovića, v katerem je kot dogovorjeno na seji vlade zelo konkretno ter izčrpno predstavil zakone in ukrepe, s katerimi bo Slovenija uresničila (oziroma na določenih področjih tudi že uresničuje) samostojnost. Zdi se, da je zvezni premier šele takrat dojel, da se proces osamosvajanja Slovenije de facto že uresničuje.
Ustanovitev Društva izgnancev Slovenije 1941–1945
Slovenci, ki so med drugo svetovno vojno doživeli grozote fašizma in nacizma ali revolucionarnega nasilja, so z osamosvajanjem Slovenije dobili upanje, da bo v novi državi več posluha za popravo krivic kot v Jugoslaviji, ki ni nikoli izplačala odškodnin civilnim žrtvam vojnega nasilja (izgnancem, internirancem, taboriščnikom, prisilnim mobilizirancem, ukradenim otrokom in drugim). Sredstva, ki jih je prejela od Nemčije bodisi kot vojno odškodnino (poplačan je bil le manjši del) ali v obliki ugodnih posojil, je Jugoslavija porabila za druge namene, na primer za infrastrukturne projekte in devizno likvidnost. Prav zaradi reševanja te problematike in za ohranjanje zgodovinskega spomina na “trnovo pot blizu 80 tisoč slovenskih izgnancev” je bilo 9. junija 1991 na gradu Rajhenburg, nekdanjem taborišču, v navzočnosti približno osem tisoč slovenskih izgnancev, prisilnih delavcev in beguncev ustanovljeno Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945.
To društvo je potem v naslednjih letih imelo pomembno vlogo v prizadevanjih za uveljavitev statusa in pravic žrtev vojnega nasilja. Samostojna Slovenija tudi na tem področju ni razočarala, problematiko je uredila z več zakoni, najbolj celostno pa z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, ki je začel veljati 1. januarja 1996. Je pa prav s tem zakonom Slovenija povzročila krivico osebam, ki so se med drugo svetovno vojno zoperstavile revolucionarnemu nasilju. Kljub temu, da je bil odpor proti temu nasilju, kot so zapisali v izjavi SAZU o slovenski spravi, upravičen, te namreč ne morejo uveljavljati statusa in pravic žrtev vojnega nasilja.
Proti rdeči zvezdi – v Beogradu protesti proti vladajoči srbski politiki
Na beograjskem Trgu republike se je zbralo približno 50 tisoč ljudi, ki so protestirali proti režimu Slobodana Miloševića. Demonstracije je pripravila združena srbska demokratična opozicija pod vodstvom Vuka Draškovića. Zahtevali so odstop srbskega predsednika in njegove vlade, neodvisne medije in demokratične spremembe. Slišati je bilo tudi zahteve, da lastnina nekdanje zveze komunistov (Socialistične stranke Srbije) postane javna lastnina, da se odstrani peterokraka zvezda z zastav, da postaneta praznika tudi velika noč in božič, in druge zahteve.
Vuk Drašković je dejal, da je Miloševićeva vlada pripeljala Srbijo v preddverje vojne, v razmere, v katerih izgublja življenje sleherni smisel, ker vlada ni sposobna rešiti nobenega življenjskega vprašanja. “V imenu srbstva je duhovno, gospodarsko in kulturno uničila Srbijo,” je o vladi poudaril Drašković. Demonstracije so tokrat minile brez incidentov, drugače kot tiste 9. marca 1991, ki so se prelevile v krvav spopad, saj je takrat policija napadla demonstrante z vsemi sredstvi.
