Piše: dr. Metod Berlec
Pred 75 leti, v času nastajajoče hladne vojne, je bilo 4. aprila 1949 v Washingtonu ustanovljeno Severnoatlantsko zavezništvo (NATO, ang. North Atlantic Treaty Organization). Ustanovne članice so bile Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Velika Britanija in ZDA. Leta 1952 sta se obrambnemu zavezništvu pridružili sovražni sosedi Grčija in Turčija, leta 1955 Zvezna republika Nemčija, leta 1982 Španija. Po padcu berlinskega zidu leta 1989 so se paktu NATO začele postopno pridruževati še države Srednje in Vzhodne Evrope. države, ki so bile prej članice socialističnega Varšavskega pakta. Leta 1999 so se tako Natu pridružile Češka, Madžarska in Poljska, leta 2004 Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška in Slovenija. Leta 2009 sta članici postali še Albanija in Hrvaška, leta 2017 Črna gora in leta 2020 Severna Makedonija. Po brutalnem ruskem napadu na Ukrajino sta se zavezništvu pridružili še dotlej nevtralni skandinavski državi Finska in Švedska. Nato je tako največje obrambno zavezništvo na svetu, v katerem je kar 32 držav.
Izvirni namen Severnoatlantskega zavezništva, omejevanje Sovjetske zveze, je z razpadom te države konec leta 1991 izginil. Države članice so se kljub temu strinjale, da je v interesu evropske varnosti nadaljnja širitev zavezništva. Z ruskim napadom na Ukrajino 24. februarja 2022 je zveza našla nov smisel − podpora Kijevu, ki ne skriva želje po članstvu v Natu. Tako je francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je leta 2019 govoril o »možgansko mrtvem« zavezništvu, nedavno celo pozval k razmisleku o napotitvi zahodnih sil v Ukrajino. Te bi po nekaterih načrtih namestili ob meji z Belorusijo in na desnem bregu reke Dneper, s čimer bi vsaj nekoliko razbremenili ukrajinske enote, ki se soočajo s številčnejšim in bolje oboroženim nasprotnikom, s pomanjkanjem kadra, orožja in streliva. Obstajajo tudi ideje, da bi posamezne države napotile svoje vojake v Ukrajino, pri čemer ne bi bilo mogoče govoriti o neposrednem vojaškem soočenju med enotami Nata in enotami ruske vojske.
Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kako ustaviti rusko agresijo. Nedvomno bi bilo to mogoče z večjo vojaško pomočjo Zahoda, ki pa se žal ukvarja s številnimi svojimi težavami. Nima niti politikov, ki bi bili kos zločinski preračunljivosti Vladimirja Putina. V zadnjih dveh letih so evropske države sicer okrepile javno porabo na področju obrambe, a še vedno premalo v primerjavi z Rusko federacijo, ki je že pred časom prešla na vojno ekonomijo. Vso tragiko vojne v Ukrajini prikazuje ukrajinski dokumentarni film z naslovom 20 Days in Mariupol (slov. Dvajset dni v Mariupolu), ki je na nedavni podelitvi oskarjev prejel zlati kipec za najboljši dokumentarni celovečerec. Vojna traja že več kot dve leti in svet se je žal že »navadil nanjo«. A ogled filma človeka pretrese, saj prikaže vso brutalnost ruske vojaške agresije, v kateri najbolj nastradajo civilisti. Vojno v živo je posnel Mstyslav Chernov, vojni fotograf in novinar, ki je tvegal svojo glavo za to, da je na »filmski trak« posnel obleganje Mariupola, okoli katerega so ruske sile vsak dan bolj silovito stiskale obroč. Kot novinar Associated Pressa je spremljal reševalne ekipe, ki so ranjence vozile v bolnišnico. Zdravniške ekipe so se borile za njihova življenja. Pogosto neuspešno. V filmu vidimo srce parajoč jok staršev, ki jim zdravniki niso mogli oživiti otrok. Mlake krvi na reševalnih vozičkih, gomile trupel v kleti bolnišnice, delavce, ki mečejo trupla v množično grobišče …
Slovenci smo tako lahko veseli, da smo že dvajset let člani zveze NATO, a hkrati se moramo zavedati, da moramo za lastno varnost v prvi vrsti poskrbeti predvsem sami …
Ob tem nekateri prizori spominjajo na prizore iz slovenskega dokumentarnega filma Slovenija na barikadah iz leta 1991, a s to razliko, da se je agresija jugoslovanske soldateske na Slovenijo zaradi uspešne slovenske obrambe hitro končala, medtem ko je v Ukrajini drugače. Krvava ruska agresija se nadaljuje, ljudje še naprej trpijo. Tega prav gotovo ne bi bilo, če bi se znal Zahod že pred leti zoperstaviti Putinu ali če bi bila Ukrajina članica zveze NATO. Je pa res, da je ukrajinska situacija še bolj zapletena, saj si precejšen del prebivalstva v vzhodnem in jugovzhodnem delu Ukrajine (predvsem ruske narodnosti) želi biti del Ruske federacije. Poleg tega se Putin ne ozira na lastne žrtve, ampak ima pred očimi predvsem to, kako povečati ruski imperij.
Slovenci smo tako lahko veseli, da smo že dvajset let člani zveze NATO, a hkrati se moramo zavedati, da moramo za lastno varnost v prvi vrsti poskrbeti predvsem sami …
