Piše: Dr. Tomaž Kladnik
Zunanji ministri Evropske skupnosti v Haagu sprejmejo deklaracijo o Jugoslaviji, v kateri zahtevajo ustavitev bojnih spopadov in zamrznitev vseh osamosvojitvenih dejanj od 25. junija dalje.
Zadnji dnevi vojne za obrambo slovenske suverenosti so jasno pokazali, da so enote Jugoslovanske ljudske armade in zvezne milice dokončno poražene; medtem ko so se zadnje razkropile in je del njihovih pripadnikov pobegnil čez meje v sosednje države, so bile enote JLA v sklepni fazi umika v svoje matične vojašnice. Ob tem pa so bile slovenske obrambne sile še vedno na visoki stopnji bojne pripravljenosti.
Sprejetje brionske deklaracije
Hkrati pa se je pripravljal in nato v nedeljo, 7. julija 1991, na Brionih odvil sestanek slovenskega vodstva z evropsko trojko in s predstavniki SFRJ, ki je kot odločilen za slovensko samostojnost sledil intenzivni diplomatski dejavnosti slovenske diplomacije, ki je potekala ob oboroženem spopadu. Po napadu JLA na Slovenijo, sta potekala dva sestanka v Zagrebu (28. junija in 1. julija), na katerih so predstavniki Evropske skupnosti skušali odvrniti predstavnike Slovenije od osamosvojitve, ter sestanek slovenskih zastopnikov (Milan Kučan in Dimitrij Rupel) s Hansom Dietrichom Genscherjem, nemškim zunanjim ministrom, ki je v tistem času predsedoval tudi KVSE. Tako je 7. julija, praktično sredi vojnega meteža, je na Brione odšla slovenska delegacija v sestavi Milan Kučan, France Bučar, Lojze Peterle in Dimitrij Rupel, tam pa se jim je pridružil še Janez Drnovšek. Na Brionih so potekali sestanki na več ravneh oziroma zasedbah: med Slovenijo in Evropsko skupnostjo, pri čemer je bilo glavno vprašanje nadzor nad mejnimi prehodi; nato sestanki med Slovenijo in Jugoslavijo, ki so jo predstavljali člani predsedstva in Ante Marković, na njih pa je »prevladoval splošen prepir«.
Vsebina brionske deklaracije
Tako je bila oblikovana brionska deklaracija, ki je pod naslovom »Nadaljnje oblike in načini uresničevanja pogajalskih priprav« navajala naslednje sklepe:
»1. Režim na meji
Nadzor nad mejnimi prehodi bo prevzela policija Slovenije. Delovala bo v skladu z zveznimi predpisi.
2. Carine
Sporazum, ki so ga podpisali predstavniki zvezne vlade in vlade Republike Slovenije 20. junija 1991, je potrjen in bo uresničen. Carine bodo ostale zvezni dohodek in pobirali jih bodo slovenski cariniki. Vplačevali jih bodo na skupni račun, ki ga bodo nadzorovali zvezni in republiški finančni ministri skupaj z enim ali dvema zunanjima kontrolorjema.
3. Nadzor zračnega prometa
Obstaja enoten nadzor zračnega prometa za vso Jugoslavijo. Ves domači in mednarodni zračni promet čez Jugoslavijo bo nadzoroval in zagotavljal pristojni zvezni organ.
4. Varnost na mejah
Vzpostaviti je treba stanje, ki je veljalo pred 25. junijem 1991. V času suspenza (tri mesece) je treba opraviti pogajanja, da bi omogočili regularen prenos vseh pristojnosti JLA na tem področju. Na mejah bo ostal režim, ki je utemeljen na evropskih merilih.
5. Drugi načini za prekinitev ognja
• deblokada vseh enot in objektov JLA,• brezpogojen umik enot JLA v vojašnice,
• odstranitev vseh barikad na cestah,
• vrnitev vseh sredstev in opreme JLA,
• deaktiviranje enot TO in njihova vrnitev na izhodiščne točke.
Vsi ti ukrepi bodo začeli veljati takoj, ko bo mogoče, najpozneje do 8. julija do 24. ure.
6. Ujetniki
Vse osebe, ki so zaprte zaradi sovražnosti od 25. junija 1991, je treba čim prej osvoboditi, najpozneje do 8. julija do 24. ure. V zvezi z izvajanjem te odločitve bo potekalo sodelovanje z mednarodnim Rdečim križem.«
Brionsko deklaracijo in njene odločbe je nato po burni razpravi 10. julija potrdila Skupščina Republike Slovenije in dan kasneje so jo podpisali v Zagrebu kot skupno deklaracijo Republike Slovenije, Republike Hrvaške, SFRJ in Evropske skupnosti.
Vir:
Dimitrij Rupel, E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti, 2020
Učna centra SV med vojno za Slovenijo
Pomembno vlogo v oblikovanju slovenskih oboroženih sil sta imela tudi prva učna centra Slovenske vojske na Igu in v Pekrah.
Od ideje do uresničitve
Eno od ključnih vprašanj, okoli katerih so se najbolj izostrila nasprotja med stališči, ki sta jih zagovarjali federacija oziroma JLA in RS, je bilo vprašanje območij služenja vojaškega roka za slovenske nabornike. JLA je nenehno zavračala zahteve Slovenije, da bi večina nabornikov služila vojaški rok na območjih bliže kraju njihovega prebivanja oziroma njihovi republiki, zato so že na začetku okrepljenega pritiska razmišljali tudi o drugih rešitvah. Medtem ko je Skupščina RS pripravljala zahtevo, da Predsedstvo SFRJ uvede služenje vojaškega roka za nabornike iz Slovenije samo v 5. vojaškem območju, so v Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo začeli iskati druge možnosti, in sicer služenje vojaškega roka, ki bi ga organizirali in izvedli republiški organi in institucije. Imenovana je bila delovna skupina za izdelavo predloga projekta in nato za njegovo uresničitev, januarja 1991 pa komisija za izbor najustreznejših uniform za Slovensko vojsko. Nastanitvene razmere v izbranih centrih za usposabljanje so bile zelo slabi, zato je bilo treba obnoviti objekte na Igu in v Pekrah. Naslednji pomemben korak je bil zagotavljanje ustreznih kadrov, častnikov in podčastnikov, ki naj bi vodili usposabljanje. Za vodjo učnega centra na Igu so nato imenovali Bojana Šuligoja, v Pekrah pa Andreja Kocbeka. Program usposabljanja je bil razdeljen na dva dela. V prvem delu so pridobili vsa potrebna znanja in veščine, ki jih mora obvladati vsak vojak, v drugem pa so usvojili veščine bojnega delovanja enot od oddelka do čete. Vojak naj bi po obeh fazah usposabljanja obvladal veščine, ki jih potrebuje v boju in pri zaščiti.
Učni center Ljubljana Ig
Sedemindvajsetega junija 1991 sta nad območje Iga priletela helikopterja vojaškega letalstva JLA. Enega od njiju je uničil pripadnik protizračne obrambe Ljubljanske pokrajine TO RS, drugi pa je ušel. Zaradi možnosti povračilnih ukrepov je RŠTO ukazal preselitev centra na vojno lokacijo. Vojaki in častniki so zato v pohodnih kolonah odšli skozi gozd do Križišča in nato s tovornjaki v Kočevsko Reko. 28. Junija so vojaki začeli urejati novi tabor. Tam so bili že pripadniki 710. UC, s katerimi so uredili skupni tabor. V oteženih razmerah so nadaljevali z urjenjem in izvedli prvo bojno streljanje. 4. julija so center razdelili na dva dela in se začeli pripravljati na premik z nalogo varovanja južne meje. Za zbirno mesto so določili Cerknico, od tam pa so v spremstvu policije odšli na Gorenjsko in 6. julija prispeli na rezervno lokacijo v Dražgoše, kjer so jih nastanili v osnovni šoli. Tam so nadaljevali z urjenjem, da bi se 9. julija preselili v Kropo, kjer so jim pripravili boljše razmere za bivanje in urjenje, ter se 12. julija odpeljali nazaj na Ig. Po vojni se je učni center preselil z Iga v vojašnico Ljubljana-Moste.
Učni center Pekre pri Mariboru
V času tik pred vojno so v UC Pekre 25. junija 1991 iz RŠTO prejeli ukaz z nalogo, ki je nosila kodno ime »VAL« in je zahteval, da se UC v najkrajšem času premesti na vojno lokacijo. Prva kolona je bila za premik pripravljena že v pol ure; opremo so naložili na tovornjake, vojaki pa so se odpeljali z avtobusom. V koloni so bila poleg tovornjakov in avtobusov še terenska vozila; za zavarovanje komunikacij, po katerih se je kolona premikala, pa so poskrbeli miličniki z različnih postaj milice. Prva kolona se je ustavila na stranski poti pri Ribnici na Dolenjskem, kjer se je razdelila na dva dela. Eden je nadaljeval pot proti Kočevski Reki do Borovca, drugi del pa je odšel v notranjost kočevskih gozdov proti Medvednjaku. Tam so v okolici gozdarskih hiš postavili šotore in vse objekte za večdnevno bivanje. V bližini je že bil nastanjen del pripadnikov 510. UC Ig pri Ljubljani, preostali so prišli tja pozneje. Naslednji dan so pripadniki UC Pekre urejali tabor in zagotovili ustrezno varovanje. Vojaki so se urili v protioklepnem, protiletalskem in protidesantnem delovanju. S tem so jih želeli pripraviti na samostojno delovanje v boju in ob morebitnem napadu ter jih usposobiti za varovanje tehnike in tabora. 2. julija je bil v 710. UC posredovan ukaz, naj se vsi pripadniki s tedanje lokacije preselijo globlje v gozd, kjer naj postavijo začasne bivake. Morebitno odkritje lokacije tabora bi namreč omogočilo letalski napad. Pozneje so izvedeli, da so letala napadla transformatorsko postajo v Kočevski Reki, nato pa odvrgla še kasetne bombe na močvirnati travnik ob cesti Kočevska Reka–Štalcarji. 3. julija je JLA tabor obveznikov napadla s topovi, okoli 11. ure se je iz doline zaslišalo nekaj zamolklih pokov topovskih granat s kratkimi časovnimi presledki, kmalu zatem pa se je nad taborom zaslišal zvok topovskih granat, JLA je streljala iz vojašnice v Ribnici kot povračilni ukrep za napad TO na to vojašnico, ki je bil dan prej. 4. julija 1991 je iz RŠTO prišel ukaz, da mora poveljstvo 710. UC iz pripadnikov UC vzpostaviti več enot, ki bi bile po moči primerljive s pehotnimi vodi, in jih napotiti na mejne prehode na vzhod RS. Sestavili so štiri pehotne vode ter v koloni tovornjakov in avtobusov krenili v smeri Borovec–Kočevska Reka–Novo mesto–Mokronog–Sevnica–Planina–Celje. V Celju so en vod usmerili proti mejnemu prehodu Dobovec pri Rogatcu, ki je tam ostal do 8. julija. Preostali trije vodi so odšli proti Ptuju in Ljutomeru, toda kolono so v Ljutomeru preusmerili nazaj na območje Belih Vod nad Šoštanjem. Pripadniki UC so bili tam nastanjeni v osnovni šoli, kjer so izvajali prilagojen program usposabljanja in se 12. julija vrnili v Pekre, kjer so nadaljevali izvajanje načrtovanega programa, katerega prvi del so končali 30. julija. Sledil je še drugi del, služenje vojaškega roka pa so obvezniki končali 16. novembra 1991. 710. UC je v Pekrah pri Mariboru deloval še do 31. marca 1992, 1. aprila 1992 pa so ga preselili v obnovljeno vojašnico nekdanje JLA v Slovensko Bistrico.
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija Magazin ob 30-letnici Republike Slovenije.)
