Piše: Zlata Krašovec
Sončna poletna sobota. Pred blokom obešam perilo. Opoldne se oglasijo sirene. Rutinski preizkus, pomislim in sežem po še eni kljuki, ko se vhodna vrata stavbe odpro in ju zagledam: Bor, še ne šestleten, drži v eni roki tranzistor in odejo, z drugo pa Lana, bratca, ki je pred slabim mesecem dopolnil štiri leta. Takoj mi je jasno.
Otrok je mislil, da bo treba v zaklonišče, pa je vzel najnujnejše … Nekateri pravijo, da je bila vojna za Slovenijo kratka, malodane nepomembna epizoda. A spontano otroško ravnanje priča, kako se je zapisala v čutenje ljudi. In navsezadnje – kdo je mogel vedeti, koliko časa bo trajala, ko se je začela?
Osamosvojitveni kres
Pod večer tistega dne, ko je bila v Ljubljani na Trgu republike slavnostno razglašena samostojna Republika Slovenija, se je naša družina odpravila v Gabrovico pri Črnem Kalu, kamor nas je povabil prijatelj Niko, ki je tam prav tisti čas odprl oštarijo. »Bomo zakurili kres in se malo poveselili, zdaj ko dobivamo svojo državo,« je rekel ves navdušen. In smo ga res zakurili. Nismo bili edini. Ko se je znočilo, je bilo tudi na sosednjih gričih opaziti ognje. Obujali smo spomine na dogodke, ki so pripeljali do tega trenutka, razmišljali o tem, kaj nas čaka. Ne, nismo se bali, da bomo jedli travo in ostali brez potnih listov, kot so nekateri skušali širiti paniko. Ni se nam zdelo prav verjetno, da se bo to zgodilo. Pa tudi če bi se, v življenju se je treba odločati za pot, ki je prava, ne za tisto, ki je najbolj udobna … Ko smo se pozno ponoči vračali domov v Koper, nismo niti slutili, kaj se dogaja čisto blizu, na Črnem Kalu.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
