Piše: Dr. Stane Granda
Kulturno vrednost nekega prostora je v Evropi stoletja določala antična dediščina. Tukajšnji je bil zaradi bogate in raznovrstne narave, kot priča nad 50.000 let stara neandertalska piščal, privlačen za ljudi, ki jih preveva ljubezen do življenja, že zdavnaj poprej.
Svoj prvi evropsko pomembni kulturni višek je dosegel v starejši železni dobi od 800 let pr, Kr. do 300 let pr. Kr. Situlska umetnost, stekleni in jantarni nakit potrjujejo široke ekonomske in duhovne povezave tega prostora. Kasneje je slovelo noriško jeklo. Vse do druge polovice 19. stoletja je tukajšnje železarstvo skušalo nadaljevati njegovo tradicijo. Slonelo je na površinskih kopih, bobovcu ali »gozdnem železu«. Če povežemo rudna bogastva z geografsko lego, prehodnost slovenskega etničnega prostora iz srednje Evrope na Bližnji vzhod in z Apeninskega polotoka v Panonsko nižino, dobimo odgovora na temeljni vprašanji slovenske zgodovine. Slovenski prostor je bil strateško prepomemben, da bi veliki narodi manjšemu slovenskemu, ki ni nikogar ogrožal, dopustili oblikovanje lastne države. Obstali so zaradi svoje odprtosti v prostor, ki je zahteval stalno preverjanje tujega in soočanja s svojim. Danes naj bi živeli na približno tretjini prvotnega naselitvenega ozemlja.
Karantanija in prihod pod tuje vladarje
Dejstvo je, da je slovenski jezik slove(a)nski. Slovenci so zahodni del tistih, ki so živeli na širšem območju današnje Slovaške, Slavonije (Ogrske), Avstrije in Slovenije. Domnevajo, da je staroselski genski potencial navzoč nadpolovično. Njihova najstarejša »državna« tvorba kneževina Karantanija je bila sredi 7. stoletja del Samovega »kraljestva«.
Karantanija naj bi bila po Samovi smrti uživala samostojnost kot prva slovanska državna tvorba. Do leta 743 je bila svobodna tudi navzven, od okoli leta 828 pa je izgubila tudi notranjo samostojnost. Ozemlje je bilo redko naseljeno in je stalno privabljalo zlasti germanske koloniste. Trajnejše samostojne države Karantanci niso razvili, so pa ohranili ime in jezik. Brižinski spomeniki, verska besedila iz okoli leta 1000, najstarejši latinični zapis, v katerem od slovanskih jezikov, so nedvoumno slovenski. Družbeni pomen in ugled jezika najbolj manifestira znamenito ustoličevanje, ki je bilo do opustitve po letu 1414 vedno v slovenskem jeziku.
Konec madžarskih vpadov leta 955 pomeni začetek graditve fevdalnega družbenega sistema, ki je obstajal do leta 1848. Od okoli leta 1000 se v latinskem jeziku, nekaj kasneje pa tudi v nemškem začenja za s Slovenci naseljeni prostor uveljavljati oznaka Slovenija (Sclavonia …) v latiniziranih oblikah oziroma Windischland v nemški, oboje pa pomeni ozemlje Slovencev. V 11. stoletju je v korist krone sv. Štefana prešlo Prekmurje. Skoraj 1000 let je imelo drugačen družbeni razvoj, vendar so prebivalci ohranili svoje slovenstvo v samopoimenovanju in jeziku.
Prevzem krščanstva in fevdalnega družbenega reda, katerega del so tudi zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Istra in Trst, ki je imel po prehodu pod Habsburžane leta 1382 svojevrsten položaj, sta bili ena najbolj dolgoročnih družbenih sprememb. Oglej je bilo prvo duhovno in kulturno središče. Drugo je po letu 811, ko je bila Drava določena za razmejitveno črto, postal Salzburg.
Delo solunskih bratov Cirila in Metoda je bilo za zgraditev slovenske samozavesti zelo pomembno, se pa velja vprašati, kakšna bi bila kulturna in politična usoda Slovencev, če bi njuna akcija rodila trajne politične in kulturne rezultate.
Z nastankom Svetega rimskega cesarstva (nemške narodnosti) leta 862 je nastal državni okvir, v katerem je do 1806 živela velika večina Slovencev. Nemški vladarji so razdelili obsežna ozemlja škofijam Salzburg, Oglej, Brixen, Bamberg, Freising ter svetnim rodbinam Askvinci, Andeški, Babenberžani, Goriški Ortenburžani, Spanheimi, Traungauci … Te so se bojevale za oblikovanje dinastičnih teritorijev (kneževin, vojvodin), izumirale, običajno na podlagi dednih pogodb v korist preživelih. V teh bojih so se oblikovale nekatere nove kot na primer grofje Celjski. Končni zmagovalci so bili Habsburžani, ki so 1273 postali nemški cesarji. Veliki fevdalci so dele podeljenega ozemlja razdelili svojim fevdnikom, ki so zlasti ob meji proti Ogrski, današnji Hrvaški, pa tudi v zaledju zgradili vrsto gradov. Ker so si pridržali najboljšo obdelovalno zemljo, je bila tiste, ki so jo ob velikih gozdnih kompleksih v obliki podložnih kmetij dobili kmetje, malo. Položaj pa se je ob naraščanju prebivalstva samo še krepil. Stoletja je prevladovala mala kmečka posest. Čeprav so bili pripadniki najvišjega plemstva iz nemškega jezikovnega prostora, pa so v življenju med našimi ljudmi stopali med njimi v določene zveze in povezave. Brez znanja slovenskega jezika, ki je bil tudi del deželne identitete, ni šlo. Kot kronski primer, v resnici jih je več, se navaja pozdrav Bernarda Spanheimskega leta 1227 vitezu in pesniku Ulriku Liechtensteinskemu ob vstopu na Koroško: »Buge was primi …«
Poglavitno breme kulturnega in političnega prekvaševanja v širokem loku ob robu etničnega ozemlja od Štivana prek Innichena in Št. Pavla do Monoštra so opravili benediktinski samostani. Znotraj tega je bil edino Gornji Grad, ki se je leta 1461 moral žrtvovati za gospodarsko podlago ustanovitve Ljubljanske škofije. Kasneje so njihovo vlogo znotraj ozemlja prevzele cisterce Stična, Vetrinj Kostanjevica in Rein nad Gradcem ter Monošter. Izjemno pomembni so bili tudi kartuzijani, zlasti redovna skupnost v Žičah. Bili so še v Jurkloštru, Bistri in v Pleterjah, kjer so še danes. Pridružili so se jim še pripadniki križnikov in malteški vitezi . Ubožni redovi na čelu s frančiškani so znanilci nastanka in delovanja mestnih skupnosti. Tista ob Jadranu pa tudi Ptuj, Celje, Ljubljana so imele nastavke še iz antike, številne pa so zrasle na novo v skladu z gospodarskimi, političnimi in kulturnimi potrebami Habsburžanov kot deželnih knezov.
Čeprav je bila Cerkev latinska, je zaradi pastorale morala uporabljati slovenščino. To je pripomoglo tako k njenemu stalnemu jezikovnemu razvoju kot kultiviranosti. O tem nam govorijo slovenski srednjeveški rokopisi.
Razdeljeni na dežele in različne države
Razdelitev slovenskega ozemlja na dežele, le na Kranjskem in Goriškem so bili Slovenci v večini, drugje jih je bilo okoli tretjina, je postala poglavitni problem slovenske kulturne in politične zgodovine. Nobene oblasti, ne svetne ne cerkvene, ni bilo, ki bi jih povezovala kot celoto. Živeli so v treh državah: nemškem cesarstvu, ogrskem kraljestvu in Beneški republiki, ki so si bile med seboj praviloma sovražne.
Katastrofalno leto 1348 s kugo, kobilicami in potresom, ki se je ponovilo še 1511, so vse v novi vek dopolnjevali turški vpadi in kmečki upori. Tisti 1515 je pustil trajno kulturno sled v prvi tiskanih slovenskih besedah. Na vse to je prišla še reformacija, ki sta se je oprijela plemstvo in meščanstvo. Leta 1550 je bila tiskana prva slovenska knjiga. Leta 1583 je izšel popoln prevod Svetega pisma v slovenskem jeziku. Obramba proti turškim vpadom, kmečki upori in reformacija kažejo ob odsotnosti skupne uprave, političnega, kulturnega in verskega centra neverjetno povezanost Slovencev na podlagi jezika in zavedanja skupne usode, ki presega deželne meje.
Slovenski narodni preporod v obdobju Marije Terezije in kasneje je del evropskega razsvetljenstva in romantike ter nekaterih specifičnih tukajšnjih momentov. Dosežki tega obdobja so prva popolna katoliška izdaja Svetega pisma v slovenskem jeziku, nedokončan poskus znanstvene zgodovine, 1797 prvi slovenski časopis, 1811 prva znanstvena slovnica slovenskega jezika izpod peresa genialnega jezikoslovca Jerneja Kopitarja, bibliotekarja dunajske dvorne knjižnice. Avstrijsko-francoske vojne so obetavni kulturni razvoj zavrle. Z nastankom francoskih Ilirskih provinc od vzhodne Tirolske do Dubrovnika z Ljubljano kot središčem leta 1809 so z delitvijo Slovencev med dve sovražni državi ogrozile njihovo prihodnost. Protifrancosko razpoloženje Slovencev so dunajske oblasti prek nadvojvode Janeza podprle z ustanovitvijo prve slovenske katedre za slovenski jezik leta 1811 v Gradcu.
Konec Ilirskih provinc (1809−1813), ki so jih nekateri videli kot zametke Jugoslavije, je prinesel polstoletno obdobje, ko so vsi Slovenci živeli pod enim vladarjem. Do prelomnega leta 1848 so slovenski kulturni zanesenjaki na čelu z največjim slovenskim pesnikom Francetom Prešernom obračunali z zamislimi ilirizma, jezikovnega zbliževanja s hrvaškim jezikom. Od njega je ostala le nova pisava gajica, ki je uvedla enočrkovne šumnike. Leta 1843 je v Ljubljani začel izhajati tednik Novice, desetletja ključni slovenski časnik. Poglavitni dosežek tega obdobja pa je uspel škofom (Trst, Gorica, Ljubljana, Gradec … ), cesarju najbližjim reprezentantom prebivalstva, ki so bili po nacionalni pripadnosti Slovenci ali vsaj njim naklonjeni. Prepričali so ga, da jih ni mogoče ponemčiti, kar se je poznalo zlasti na področju nižjega šolstva. Kljub temu je jezikovno vprašanje do konca Habsburške monarhije ostalo osrednji kulturni in politični problem.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
