6.5 C
Ljubljana
nedelja, 28 februarja, 2021

Milanovih osemdeset

Avtor: Gašper Blažič

V noči s 13. na 14. januar me je zbudilo pokanje. Pogledal sem na uro in videl, da je bila ravno polnoč. In sem se spomnil, da imamo v neposredni soseščini kar nekaj vasovalcev, ki novo leto praznujejo še po julijanskem koledarju. K sreči rogoviljenje s petardami ni trajalo dolgo in sem lahko v miru spal do jutra. Vendar me je kaj hitro prešinila tudi misel, da je letošnji 14. januar tudi dan jubilejnega rojstnega dne zadnjega partijskega šefa. Govorim seveda o Milanu Kučanu, ki je po končanem mandatu predsednika CK ZKS dvanajst let deloval kot predsednik republike. No, prvi dve leti še kot predsednik predsedstva.

Priznam, do Kučana je težko zavzeti odnos, ki ne bi vseboval vsaj malo čustev. Lahko so zelo pozitivna ali pa zelo negativna. Skozi tri desetletja opazovanja političnega dogajanja sem se moral soočiti z dejstvom, da najbolj znani karierni politik zadnjega pol stoletja še vedno velja za nekakšno Arhimedovo točko slovenskega prehoda iz totalitarizma v demokracijo, zaradi česar naj bi veljal za državnika, ki močno presega vse svoje sodobnike, tako somišljenike kot nasprotnike. To laskavo oceno mu še vedno daje tudi Zahod. Od vseh nekdanjih šefov republik jugoslovanske federacije v času razpadanja je edini, ki je še vedno živ. Precej mlajši črnogorski kolega Momir Bulatović, ki ga je Kučan označil za »natakarja«, je umrl leta 2019, srbski vožd Slobodan Milošević je umrl že leta 2006, šest let po strmoglavljenju njegovega režima v Beogradu. Franjo Tuđman (Hrvaška) je umrl leta 1999, Alija Izetbegović (Bosna in Hercegovina) leta 2003, Kiro Gligorov (Makedonija) pa leta 2012. Od vseh naštetih je Kučanova politična era trajala najdlje – do konca leta 2002, ko je po ustavi končal svoj zadnji mandat (nasledil ga je dotedanji premier dr. Janez Drnovšek). Kučan je nekoliko kasneje ustanovil Forum 21 in ga pred kratkim tudi razpustil.

Mnogi analitiki priznavajo, da je največja težava pri ocenjevanju Milana Kučana ovrednotiti njegov dejanski politični vpliv. Ko je leta 1986 prevzel vodenje CK ZKS, še ni bil politično najmočnejša figura v Sloveniji, saj so v njegovem ozadju še vedno stali nekateri upokojeni »starokomunisti«, od Sergeja Kraigherja, Staneta Dolanca, Mitje Ribičiča pa vse do Ivana Mačka. Prva resna razbremenitev je zanj prišla šele z izidom dnevnika in spominov Staneta Kavčiča, s katerim je stara politična vrhuška obračunala v začetku sedemdesetih let, Kučan pa se je kot pretkan mlad politik raje skril za hrbet rabljev in nato odšel v službo k Mitji Ribičiču na SZDL. Kasneje je postal predsednik republiške skupščine in zatem še slovenski predstavnik v predsedstvu CK ZKJ – služba v Beogradu mu je omogočala tudi stalne kontakte z Dolancem, kar ga je nekako obdržalo na površju, saj so čistke, ki jih je partija izvajala na univerzi, po nekaterih informacijah skoraj potopile njegovega kasnejšega svetovalca Zdenka Roterja. Prav tistega Roterja, ki je v svojih knjigah povsem naglas spregovoril, kako so »strici iz ozadja«, med katere seveda sodi tudi sam, usmerjali politično dogajanje v Sloveniji. Pa čeprav je »striček Zdenko« verjetno tudi marsikaj zamolčal. Izid Kavčičevega dnevnika v začetku leta 1988 – zasluge za to je imel Niko Kavčič, ki je sicer sodil v krog odstavljenih kadrov iz kroga Staneta Kavčiča, vendar je imel očitno napeljane kanale tako do Mačka kot do Kučana – je na zunaj deloval kot skrbno zasnovan konspiritivni projekt, seveda z namenom, da se ne bi po nekem slučaju vmešala oblast in preprečila izid. Seveda je bila oblast o vsem dogajanju dobro obveščena, v dogajanje pa ni posegla. Namreč, Kavčičevi spomini, ki so izšli preko Časopisa za kritiko znanosti in s tehnično asistenco namizno-založniškega in računalniškega podjetja Mikro Ada, so dejansko obremenili Kučanove stare mentorje. Vseeno pa se šef cekaja ni branil načrtov, ki so predvidevali eksemplarične aretacije kot poskus zadovoljiti apetite Beograda, ki je s prstom kazal na Slovenijo, češ tamkajšnji oblastniki dajejo potuho kontrarevoluciji. Sprva je že kazalo, da si bosta ZKS in njena udarna pest SDV po pilatovsko umili roke tako, da so aretiranega Janeza Janšo in Davida Tasiča izročila v roke JLA, s tem naj bi bil primer za slovensko oblast končan. Toda stvari so se kasneje obrnile drugače, nastal je Odbor za varstvo človekovih pravic, ki pa je že leta 1989 postajal oslabljen, zato je Kučan lahko poskrbel za to, da so obsojenci procesa JBTZ morali na prestajanje zaporne kazni.

Že uveljavljeni dvorni kronisti bodo seveda tudi ta primer uporabili kot dokaz, da je bil Kučan »drzen znanilec sprememb« in pogonski motor liberalizacije, ki je v končni fazi privedla do partijskega »sestopa z oblasti«. Vendar pa citati partijskega šefa iz tistega časa to tezo gladko demantirajo. Napadi na nacionalni program, objavljen v 57. številki Nove revije (češ, naredili bomo vse, da se ta program ne bo uveljavil), na pisateljsko ustavo ter govorjenje o »fašistoidnih manirah« (sestanek v Tacnu aprila 1988) so pričali o tem, da v ZKS ni bilo nekega velikodušnega razpoloženja do alternativnih pogledov na družbeno stvarnost. Tudi nekatere kasnejše poteze kažejo na to, da so pobudo za spremembe prevzemali drugi: pri »sestopu z oblasti« je bil ključni mož tedanji Kučanov zunanjepolitični svetovalec, mladi Borut Pahor (sedaj predsednik republike), pri odhodu delegacije ZKS na zadnjem jugoslovanskem partijskem kongresu v Beogradu januarja 1990 pa je največjo odgovornost prevzel sveži šef ZKS-SDP Ciril Ribičič. Toda nastop delegatov ZKS v Beogradu je bil pravzaprav že zamišljen kot slovo, vsaj tako je bilo to prikazano za javnost, kajti tri mesece kasneje so sledile prve večstrankarske volitve, na katerih je – med posamičnimi strankami – ZKS še vedno prednjačila. Njeno novo zmagoslavje je preprečila samo poprejšnja povezava demokratičnih sil v koalicijo Demos.

Seveda pa je prav ta volilni čas Kučan zelo dobro izkoristil – po dveh krogih, kjer je bil njegov najnevarnejši tekmec oporečnik in nekdanji politični zapornik Jože Pučnik, se je prebil na funkcijo predsednika predsedstva RS, a ključ do uspeha se je skrival predvsem v medijski podpori, v nekaterih zvitih potezah, ki so Pučnika tik pred zdajci rehabilitirale, pa tudi v tem, da so v volilnih odborih sedeli preverjeni kadri in stvari urejali »po svoje«, pravega nadzora nad štetjem glasov pa ni bilo. »Mali mož«, doma iz prekmurskih Križevcev, je tako lahko že aprila 1990 prevzel svoj položaj in to v času, ko se je že začel projekt razoroževanja republiške Teritorialne obrambe, kar so kadri SDV zagotovo zaznali, prav tako je bil o tem dogajanju verjetno zelo dobro obveščen tudi tedaj sicer že upokojeni Stane Dolanc. Zato je bilo nerazumljivo, da je predsedstvo RS ustavilo razoroževanje s tridnevno zamudo (v praksi se je začelo 15. maja), ko je JLA pobrala že veliko večino orožja. Nič nenavadnega torej, da se je tajni projekt vzpostavitve oborožene formacije, ki bi ščitila Slovenijo, najprej začel brez vednosti predsedstva. Tudi nekatere kasnejše poteze, denimo odnos do plebiscita ter podpis Deklaracije za mir, so Kučana postavile v čudno luč, saj je bilo nerazumljivo, da vrhovni poveljnik oboroženih sil podpisuje dokument, ki podpira enostransko razorožitev Slovenije. V dneh tik pred osamosvojitvijo pa se je na mizi pri predsedniku znašla tudi peticija, ki je v najbolj neprimernem trenutku zahtevala odpoklic generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ker naj bi slednji sodeloval pri ustanavljanju Nove slovenske zaveze. K sreči so bile vsaj dileme glede Kučanovih pogajanj z evropsko trojko v času vojne za Slovenijo (dvakrat v Zagrebu in nato na Brionih), ali je Slovenija res kapitulirala, hitro razrešene in Slovenija je svojo samostojnost dosegla.

Vprašanje pa je, ali je vse tisto, kar je nato sledilo, res delovalo v duhu državništva – denimo podeljevanje državnih odlikovanj spornim osebam, poskus odpovedi proslave ob dnevu državnosti leta 1993, usmerjanje afer, ki so privedle do poskusa odstranitve Janeza Janše iz politike (začenši z afero Depala vas), leta 2000 pa tudi z akcijo, ki je bila vsaj na prvi pogled usklajena s tedanjim koroškim deželnim glavarjem Jörgom Haiderjem. Slednji je zahteval, da Slovenija razveljavi avnojske sklepe, Kučan pa je na to reagiral, da so avnojski sklepi temelj slovenske državnosti ter od tedanje Bajukove vlade zahteval, da se do tega opredeli. Seveda je šlo za dobro nastavljeno past, na katero pa je zelo razumno reagiral prav Janša, ki je na festivalu SDS v Ribnici povedal, da avnojski sklepi ne morejo biti temelji slovenske državnosti, saj so avnojsko Jugoslavijo leta 1991 »branili« tanki JLA ob agresiji na samostojno Slovenijo.

Resnica je, da se Kučan po formalnem umiku iz politike ni velikokrat javno oglasil. Kadar je bilo potrebno, je za to uporabil »kurirje«, ki jih je poslal v kostanj po žerjavico. Se je pa pojavil denimo v družbi »znanih Slovencev«, ki so Zorana Jankovića – slednji je bil Kučanov asistent v času predsedovanja košarkarskemu klubu Olimpija – prosili, da se angažira v državni politiki. V tej družbi se je skupaj s Kučanom znašel tudi sedaj že pokojni France Bučar, ki se je očitno nekoliko »po pomoti« znašel v sferi, ki jo je najbolj slikovito označevala prav legendarna Kučanova sintagma o tem, da bo jutri »nov dan«. Sanje o samostojni, demokratični Sloveniji so bile res dovoljene, a nov dan je prinesel številna razočaranja. Tudi zaradi nedokončane tranzicije, zlorabe pravosodja, uporabe umazanih trikov za spodnašanje sedanje legitimne vlade in podobno. In prav to je razlog, da bom laskave vzklike, ki sicer pripadajo jubilantom, raje prihranil zase.

P. S.: Pa na mnoga leta, Faye Dunaway. (Da, tudi ta igralka 14. januarja 2021 praznuje 80 let.)

Zadnje novice

Sorodne vsebine