Trije roparji nadvse brutalni
v krajino so se podali belo,
vrgli tam v sekundi se na delo,
priča vnemi smo bili fatalni.
Ugrabili v hipu so možaka,
ga zvezali, daleč odpeljali,
mu za vožnjo kajpak nič plačali,
vse imeli skratka za bedaka.
Nacionalna zdaj v soseski varnost
maksimalno da je ogrožena,
rekel sosed Janez je, nobena
to ni nepomembna malomarnost.
Zbral se svet soseskin bo in hišni,
sosed v naglici je vsem oznanil,
ve se, kdo naj bi sosesko branil,
saj na točki skrajno smo prepišni.
Pokazali so na psa čuvaja,
ta bi moral prvi se zbuditi,
kot doslej za vsako figo vpiti,
toda tokrat psiček naš ne laja.
Prejšnjič bevskal silno je in cvilil,
ko menda je šlo le za prisluhe,
slišal pes čuvaj brenčanje muhe
je tedaj, da sebi se je smilil.
Zdaj pa ni ga na spregled junaka,
zadnjič bil je viden v serpentini,
bojda zdaj bolezen kuža hlini,
varnost zanj sistemska je napaka.
Skril se bogve kam je, za omaro
ali se potuhnil pod ograjo,
mačke tam s čuvajem se igrajo,
miši plešejo, trepeče Šaro.
Kje le psička tega smo kupili,
vprašal se kot stokrat tudi danes
prej omenjeni je sosed Janez.
Kje le? Saj zastonj smo ga dobili!
