Naš laboratorij je ogróžen,
presodite vendar kot sodniki,
slišijo se po hodnikih kriki,
ves sistem da v kratkem bo povožen.
Radon nič je izotop nekakšen
plina žlahtnega, ki vse razkraja,
radon nič nam naglo ven uhaja,
kdo bi mislil, element pa takšen.
Vnovič vse odklone je pokazal,
vsakič znovič radon nič razkriva,
da sistemska je napaka kriva,
naš sistem docela bo zamazal.
Smo kalili ga, le presodite,
naš spočel ga je laboratorij,
v kaj sprevrgel se je, v nočni mori
se pojavlja, da zato ne spite.
Kot sodniki moramo soditi,
element sistemu je nevaren,
za eksperimente silno kvaren,
česa je sposoben narediti!
Radon nič mutacija je, grožnja,
zdaj po vsem sistemu se šopiri,
kaj če še na druge se razširi,
bo reakcija verižno-krožna!
Radon nič na glavo vse prevrača,
žganjekuho nam že uničuje,
maslo še za silo mu kljubuje
in pogača v peči se obrača.
Radon nič povprek vse uničuje,
kaj storiti nam je, presodite
in sodniki v stvari tej bodite,
kaj bo, kmalu če ne obmiruje?
Elementa tega nam razkritost
kemijski sistem lahko uniči,
zaustavite ta plin pri priči,
takšna je pristojnost, zakonitost!«
Ne pomaga, radon nič deluje,
nanj reakcija verižna vsaka
pokazala bo, da ni napaka,
razgradi sistem se v nič brez muje.
