Ob letošnji 80-letnici ene najpomembnejših in najbolj priljubljenih slovenskih ilustratork Jelke Reichman je izšla antologija Rasla je Jelka – najlepše pesmi s podobami Jelke Reichman. V njej so zbrane pesmi slovenskih pesnic in pesnikov, pa tudi slovenske ljudske pesmi in ljudske pesmi drugih narodov.
Ideja za knjigo se je rodila pred tremi ali štirimi leti. Pri založbi MK je bilo od leta 1964 do danes natisnjenih več kot dva milijona in 200.000 izvodov knjig s podobami Jelke Reichman. Vendar ilustratorka kljub temu, da ima za seboj že 50 let dela, še vedno ustvarja.
V antologiji Rasla je Jelka so zbrane pesmi iz različnih obdobij ilustratorkinega ustvarjanja. Oblikovalka Sanja Janša tako knjigo vidi kot časovno popotovanje, vse skupaj spraviti na isti imenovalec pa je bila po njenih besedah zahtevna naloga. Za dve pesmi – Mamici Neže Maurer in V parku Jožeta Šmita – je Jelka Reichman ilustraciji ustvarila posebej za antologijo, nova je tudi naslovnica.
Jelka Reichman je bila, kot je povedala, že od malega “nora na knjige”. Rada je imela prozo in še bolj poezijo, saj so v slednji stvari, “povedane na tako lep način, pa kratko in jedrnato”. Ko pesem prebere, se jih pred očmi takoj pojavijo podobe, “že vidi pred seboj, kako bo narisala”, je povedala.
Jelko Reichman zanima lepota, pravi likovni urednik Pavle Učakar. Lepota je sicer podvržena subjektivni presoji vsakega posameznika, a Jelka Reichman “vleče skupaj vse te niti”, kar dokazujejo njeni številni oboževalci. Lepoto vidi v rastlinah, živalih, igračah. Lepi so njeni otroci, ki so si kljub razlikam na nek način podobni in so v tem smislu kanonizirani. A kanon, kot je poudaril Učakar, ni le zunanja lepota, je tudi misel, ki je za njo. Njeni otroci so v glavnem vsi resni, njihovi pogledi pa izžarevajo radovednost in na nek način pogled vase. Vsi ti otroci so po malem Jelka.
Pri vsaki njeni knjigi imamo bralci “na nek način možnost vpogleda v ilustratorkino dušo”. Vendar pa v njenih knjigah ni vse samo lepo. V njih sta tudi hrepenenje in žalost, a je vse “tako pospravljeno”, da nikoli ne jočemo.
Hrepenenje Jelke Reichman po lepoti je celostno, od lepote duše do vseh lepot: otrok, živali in narave, pa do arhitekture in drugih umetnosti. Jelka R. je vedno pristna in še danes, ko nekaj nanjo naredi močan vtis, obstane z odprtimi usti. In tako intenzivno kot stvari doživlja, tako jih tudi riše. Ko riše, ne misli na otroke, ampak črpa iz svojega otroštva. V njej je nekaj, kar je stalnica – otrok, ki živi v njej, je tako nepotešljiv in lačen nečesa novega in lepega.
Antologiji so na koncu dodani foto album o ilustratorkinem življenju in delu, bibliografija pesniških zbirk ter seznam izdanih knjižnih izdaj z njenimi ilustracijami.
