Piše: Patricija Rijavec Simonič, umetnica, mag. ekon. in posl. ved
Razpoke v evropskem ogledalu!
Družba ne razpade nujno takrat, ko zmanjka denarja, ko se zaprejo tovarne in podjetja ali ko se zamenja oblast. Včasih se to začne precej tišje – takrat, ko ljudje izgubijo občutek, da pripadajo isti skupnosti, da jih povezujejo skupne vrednote in da za vse veljajo enaka pravila. Ko skupni imenovalec izgine, ostanejo posamezniki, skupine in interesi, ki vsak zase zahtevajo svoj prostor, priznanje in pravico do lastnega življenja. Toda kdo potem še skrbi za celoto?
Evropa se danes sooča prav s tem vprašanjem. Kontinent, ki je stoletja oblikoval svojo kulturno, pravno in politično identiteto, se je znašel med željo po odprtosti in strahom pred izgubo lastne prepoznavnosti.
Multikulturalizem je bil predstavljen kot obljuba mirnega sobivanja različnih kultur. V teoriji zveni plemenito: različni ljudje, različne tradicije, različne vere, a skupno življenje v spoštovanju in razumevanju. Težava nastane, ko se pozabi, da sobivanje ni mogoče brez skupnih pravil in vzajemne pripravljenosti na prilagajanje. Velik problem nastane, ko od družbe pričakujemo, da bo sprejela vse razlike, ne da bi se vprašali, katere vrednote morajo ostati skupne.
Evropska družba naj bi temeljila na načelih pravne države, enakosti pred zakonom, svobode izražanja, verske svobode ter enakopravnosti žensk in moških. To niso zgolj abstraktne floskule, zapisane v ustavah. So rezultat dolgotrajnih zgodovinskih bojev, političnih sporov in družbenih sprememb. Prav zato jih ni mogoče obravnavati kot samoumevne ali kot nekaj, čemur se je mogoče odpovedati v imenu navidezne strpnosti. Vsak poskus kritičnega pogovora o verskem fundamentalizmu, integraciji, položaju žensk ali razmerju med vero in državo lahko hitro zdrsne v obtožbe o nestrpnosti. Vendar – ali smo res nestrpni in ali odrekamo človekove pravice v skrbi za svojo varnost, ko želimo zaščititi evropske kulturne temelje in svoj način življenja? Evropa ima pravico in dolžnost jasno določiti, kaj pričakuje od vseh, ki v njej živimo.
Kulturna tradicija in temelji Evrope morajo biti zaščiteni in si zaslužijo spoštovanje s strani priseljencev. Pri tem se pojavi vprašanje, ali evropske države dovolj odločno branijo svoja pravila in evropski način življenja ter ustavne temelje, na katerih je Evropa zgrajena. Odprtost brez meja še ne pomeni nujno strpnosti, ampak lahko pomeni tudi odpoved lastni odgovornosti evropske politike. Integracija zato ne sme biti enosmeren proces, v katerem se od večinske družbe pričakuje neskončno prilagajanje, od priseljencev pa zgolj formalno spoštovanje zakonov. Potrebni so obojestransko spoštovanje in jasna pričakovanja.
Evropska zgodovina je polna verskih sporov, vojn in ideoloških razkolov. Toda iz zgodovine so se razvile institucije in načela, ki bi v sedanjem času morala zaščititi »evropskega človeka«, pa, kot smo priča nasilnim izgredom, protestom in vsiljevanju islama v vse pore našega življenja, tega ne naredijo. Denimo primer iz Slovenije: predlog dopolnitev zakona o varstvu javnega reda in miru, ki uvaja splošno prepoved zakrivanja obraza na javnih krajih, je sprožil številne polemike na levem političnem polu. Toda – ali Slovenci nismo dolžni zaščititi lastne kulturne identitete in svojih verskih temeljev? Se bomo uklonili anarhiji, ki nam jo vsiljujejo politiki, ko priseljence, njihovo kulturo in vero postavljajo pred nas? Smo družba, ki se boji jasno povedati, kaj je sprejemljivo in kaj ne? Bomo še naprej opazovali, kako pred našimi očmi izginjajo dostojanstvo, varnost in svoboda posameznika?
Smo res narod, ki bo v imenu navidezne odprtosti izgubil zavest o lastni zgodovini, kulturi in vrednotah ter tvegal, da bo izgubil tudi svojo prihodnost? Kajti narod, ki ni pripravljen braniti svojih temeljev, prej ali slej preneha biti gospodar lastne usode.


