Piše: G. B.
Izšla je nova številka revije Demokracija! V njej objavljamo analizo lokalnih volitev, slednje so namreč pokazale, da je med strankami na državni ravni najbolj pridobila Slovenska demokratska stranka, vendar mesta ostajajo v glavnem v rokah levičarjev. Očitno se Golobovi Svobodi rok trajanja izteka. Robert Golob se je na volilni večer poklonil Zoranu Jankoviću, svojega kandidata pa vrgel čez ramo. Razkrivamo strategijo Svobode pred referendumom – očitno omenjena stranka deluje v tandemu z Inštitutom 8. marec. Vse za demagogijo in laži. Očitno bosta tako Slovenija kot Evropska unija omejili doslej stihijsko financiranje nevladnih aktivistov, ki predstavljajo obvode političnih strank. Pogovarjali smo se z Alojzom Peterletom, predsednikom Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, naša sogovornika sta bila tudi menedžerka Ajša Vodnik ter novinar Bojan Požar. Z Demokracijo boste vedeli več!
Strašljivi scenarij, ki so si ga v stranki Gibanje Svoboda sami zamislili in napisali: notranji načrt Svobode kot dokument sistematičnega zavajanja. Pred volitvami so v Svobodi program napisali na šestih straneh, program za strašenje in razbijanje demokracije pa zdaj na 49 straneh. To pove vse o njih in njihovih namerah. Slovenija je v zadnjih dneh dobila vpogled v dokument, kakršnega v polstoletju samostojne demokracije še ni videla. 49-stranski interni komunikacijski načrt Gibanja Svoboda za referendumsko kampanjo proti interventnemu zakonu ni le običajen nabor sloganov ali seznam govorcev. Gre za natančno izdelan priročnik za vzbujanje strahu, preusmerjanje razprave, širjenje zavajajočih sporočil in organizirano poplavljanje javnega prostora. Ko je dokument prišel v javnost, se je pokazalo, da so avtorji zelo jasno vedeli, kaj delajo – in so to tudi zapisali. Nato pa vsebino dokumenta tudi priznali.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!

V novi Demokraciji še preberite:
Lokalne volitve: SDS najuspešnejša med strankami
Po podatkih DVK je SDS predlagala 66 županskih kandidatov, izvoljenih pa jih je bilo deset. Sledijo SD z osmimi (od 38 predlaganih), SLS s šestimi (od 23) in NSi s petimi (od 35), medtem ko sta Gibanje Svoboda in Demokrati dobila po enega, Levica, Resni.ca in Fokus pa nobenega. Še bolj izrazita je prednost SDS pri svetniških mandatih: v občinah s proporcionalnim volilnim sistemom je dobila 17,69 odstotka glasov in 571 mandatov, skupaj z večinskimi pa 666 svetniških mest. To je daleč pred NSi (278), SD (271), Gibanjem Svoboda (266) in SLS (163). Levica je ostala pri skromnih 39 mandatih. Ti rezultati potrjujejo, da SDS ostaja najbolje organizirana in najširše zasidrana stranka na lokalni ravni. Neodvisni kandidati še vedno prevladujejo (od 120 do 128 izvoljenih od skupno 167), kar kaže na trajno nezaupanje v strankarsko politiko, a med tistimi, ki so se na volitve podali pod strankarsko zastavo, je SDS nedvomno najuspešnejša. Kljub temu pa SDS nima nobenega župana v mestnih občinah. V primerjavi z letom 2022 je SDS število svetniških mandatov povečala, medtem ko jih je Gibanje Svoboda močno izgubilo.
Začetek konca Gibanja Svoboda
Zadnje lokalne volitve so dokončno razkrile resnično stanje Gibanja Svoboda, ki je očitno instant stranka, obsojena na propad – in to samo štiri leta po veliki zmagi na volitvah. Zanimivo je predvsem to, na kar smo ves čas opozarjali, a očitno v to ni verjel skoraj nihče v Svobodi: da jih bo predsednik Robert Golob vrgel čez ramo. Na večer volitev namreč ni odšel v volilni štab kandidata Klemna Boštjančiča, finančnega ministra prejšnje vlade, ki je izgubil boj tudi z nekdanjim kolegom Luko Mescem, pač pa je odšel kar k Zoranu Jankoviću, torej svojemu resničnemu šefu. To na simbolni ravni sporoča, kdo je resnični šef Svobode in kam se nagibajo politične preference Roberta Goloba. Dejansko je Golob s to potezo ponižal svojo lastno stranko in morda se temu še najbolj sladko smeji njegova nekdanja sopotnica Urška Klakočar Zupančič, ki bo z Ropom odslej sedela v mestnem svetu s precejšnjo distanco do Jankovića, a verjetno s srcem bolj pri Levici.

Intervjuji: Alojz Peterle, mag. Ajša Vodnik in Bojan Požar
»Lahko bi rekli, da živimo v dveh Slovenijah. Zgodil se nam je povratek k revolucionarnim vrednotam. Kar »levici« ne ustreza, proglasi za ideološko zadevo, ki deli narod. To velja tudi za pokop tistih, ki na to čakajo že več kot osemdeset let. Nekateri vidimo v pokopu temeljno in nujno civilizacijsko dejanje in govorimo o ljudeh, drugi govorijo o kosteh. Pri tem ne gre za katere koli ljudi, ampak v veliki večini za žrtve zunajsodnih pobojev po končani vojni. Pokop ni sprava, gotovo pa celi razkol. Ne deli pokop, ampak odnos do njega,« je v intervjuju za Demokracijo povedal Lojze (Alojz) Peterle, prvi demokratični premier, sedaj pa predsednik Združenja VSO.
Mag. Ajša Vodnik iz AmCham Slovenija je spregovorila o argumentih, zakaj je potrebno podpreti interventni zakon, Bojan Požar pa o novih preiskovalnih komisijah v DZ.
Zakaj Slovenija nujno potrebuje interventni razvojni zakon
Državni sekretar Peter Papež zakon razlaga konkretno, na primeru ene družine. Mama zjutraj v trgovini kupi kruh, sadje, jajca – zakon trajno zniža DDV. Oče obrtnik v slabem letu plača okoli 650 evrov prispevkov, po novem okoli 250. Razlika med zaprtjem in zaposlitvijo. Hči inženirka dobi ponudbo iz Gradca – kapica pomaga, da ostane. »To ni zakon za bogate. To je zakon za družine in gospodarstvo.« Minister Andrej Šircelj strašenje zavrača: »Nikomur ne bomo ničesar vzeli. Vse mame bodo dobile porodniško, vsi študentje štipendije, vsi upravičenci socialne prejemke. Nobenega ZUJF-a ne bo, ker zanj ni potrebe. Proračun je stabilen in finance so varne.« Če bo zakon začel veljati, bo vlada na predlog ministrstva sprejela rebalans državnega proračuna. Dinamična ocena 647 milijonov evrov upošteva odziv gospodarstva. Proračun bo pokril izpad pokojninske blagajne (ocenjen na okoli 369 milijonov). Cilj je konkurenčnejša Slovenija z višjimi dohodki, ne razpad javnih storitev. Šircelj opozarja na politiko strahu in zavisti na eni strani ter vizijo na drugi.
»Tuji plačanci naj ne odločajo, kako bomo živeli«
Predlog je takoj sprožil odzive, zlasti s strani Inštituta 8. marec pod vodstvom Nike Kovač, ki trdi, da gre za poskus prepovedi njihovega delovanja. Dejstva kažejo drugače. Po podatkih iz letnih poročil Ajpesa sta Inštitut 8. marec in povezani zavod My Voice, My Choice v obdobju 2022–2025 skupaj izkazala več kot 2,99 milijona evrov prihodkov. Prihodki iz tujine so izrazito porasli po letu 2021, predvsem pa že v letu 2022. V letu 2024 so prejeli celo 732.685 evrov, kar je več, kot je dovoljena meja za volilne kampanje vseh strank v tistem obdobju. Lani so prejeli 614.652 evrov. Inštitut 8. marec je tako v letih 2022–2025 iz tujine prejel več kot 2,2 milijona evrov. Če k temu prištejemo še akcijo My Voice, My Choice, so v letih 2024 do 2025 prejeli še dodatnih 785 tisoč evrov. Vsa ta leta so v izkazih navajali 0 zaposlenih. Večina sredstev (okoli 92 odstotkov) je šla za zunanje storitve. Sledljivost tega in predvsem plačilo davkov v državni proračun iz teh sredstev iz tujine nista omogočena. Iz slovenskega javnega proračuna so prejeli zanemarljive zneske (npr. 108 evrov od Občine Žirovnica).
Kako se je denar iz Borzena prelival na račune vidnih članov Svobode in SD
Sled denarja se ni ustavila v Sloveniji. Julija in avgusta 2025 je podjetje 3M Finance nakazalo 135 tisoč evrov podjetju Greenhill FZE v Združenih arabskih emiratih, ki je povezano z Marcom (v registru je naveden njegov osebni e-poštni naslov). Namen je bil naveden kot »vračilo veza naročilo«. To nakazuje, da si je podjetje sredstva izposojalo tudi iz ZAE, del vračil pa je izvajalo z denarjem Borzena. Ob tem je imelo podjetje 3M Finance ob prejemu prvih petih milijonov le okoli 362 tisoč evrov kapitala, posojilo državnega podjetja Borzen pa je bilo skoraj 14-krat večje. Podjetje se ukvarja z odkupom terjatev in faktoringom ter je imelo pred posojilom skromne prihodke in malo zaposlenih.

V novi Demokraciji tudi tokrat objavljamo številne pronicljive kolumne. Objavili so jih: Metod Berlec, Vida Kocjan, Lea Kalc Furlanič, Jože Biščak, Miro Petek, Patricija Rijavec Simonič, Stane Granda, Štefan Šumah, Andreja Valič Zver, Matevž Tomšič, Andrej Umek in France Cukjati.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!



